Dedek Mraz, požen’, mi smo pripravljen’!

O tem, kaj je bilo tisto, kar jih je vsaj za začetek malce pogrelo, smo se dogovorili, da ne bomo razpravljali. Bilo je namreč jasno, da se je treba z nečim podkrepiti, da lahko kljubujejo mrazu. Še zlasti, ker si niso nadeli oblačil s severnega pola, s kakršnimi se je opremil mož v kočiji. A vsaj tisti z desetletja dolgim stažem v Papirniškem pihalnem orkestru Vevče, ki je letos praznoval 110-letnico obstoja, so ob temperaturi nekaj stopinj pod ničlo samo zamahnili z roko in se spomnili peklenskega mraza, ko je pol orkestra igralo, druga polovica pa poskušala odtaliti inštrumente.

Ko je predvodnik Aleš Babnik s palico dal ukaz, so se najprej začeli ogrevati tolkalci. Medtem se je skupina možakarjev z velikimi trobili še krohotala ob domislicah, ki so se jim porajale. »Če bomo še dolgo čakali, se bo treba še kako okrepčati.« Kočija, na kateri je sedel dedek Mraz, se je le približala. Predvodnik je dvignil palico s srebrnim krogom na vrhu in okiteno s trakovi, si nadel resen izraz, se še pokončneje postavil in z ostrejšim delom svojega »inštrumenta« pokazal naprej: Gremo! Škratje godbeniki so krenili, in ko so zabrundala še največja trobila na koncu skupine (pihalni orkester sestavljajo tolkala, pihala in trobila), je bila godba »ta prava«. Tako kot vsak večer od nedelje do jutri, ko se iztečejo povorke z dedkom Mrazom.

Vevška pihalna godba spremlja moža, ki razveseljuje otroke, kakšnih sedem let zapored. Vsaj tako znajo povedati člani s krajšim stažem, tisti starejši pa se o tem samo dobrohotno zakrohotajo in se spomnijo časov pred štirimi desetletji, ko so res začeli sodelovati v prednovoletnih sprevodih. Medtem so se menjali dobri možje različnih barv, a številni godbeniki so ostali enaki. Aleš Babnik je začel igrati v orkestru veliko prej, pred 53 leti, najprej rog, nato trobento, pavziral je samo, ko je bil v vojski. Vendar to kljub vsemu šteje v staž, kakor je resno pripomnil. In ponosno dodal, da ga po letih članstva prekašata le dva kolega, Metod Živic in Jože Meden, ki sta ravno na polovici 110-letnice.

Vevško godbo na pihala je leta 1900 na pobudo društva, ki so ga sestavljali delavci papirnice – ti so o orkestru razmišljali predvsem zato, da bi pritegnili čim več članov nove socialdemokratske stranke –, ustanovil papirničar češkega rodu Malahovski. Zbral je 12 članov in že kmalu se je godba okrepila ter začela izgubljati strankarski značaj. V letih za tem so prešli pod okrilje gasilcev, prosvetnega doma in telovadnega društva, za nekaj let sta njihovo delovanje prekinili svetovni vojni, mnogi godbeniki so izgubili življenje, razklale so jih ideološke razlike, večina inštrumentov se je porazgubila ..., je mogoče prebrati v njihovi kroniki. Na začetku 60. let so izstopili iz vrst vevških gasilcev in šli pod okrilje tamkajšnje papirnice; nastal je Papirniški pihalni orkester Vevče.

Pokrovitelj, ki se seveda tudi rad ponaša s svojimi godbeniki, vsekakor prav pride, navsezadnje ima veliko tovarniško dvorišče. Kje drugje kot na tako velikem prostoru bi sicer vadili marše? Resda morajo imeti godbeniki – poleg veselja do igranja in vsaj osnovne glasbene izobrazbe – smisel za ritem, a korakanje ni kar tako, zlasti če je treba slediti notam in biti hkrati pozoren na to, katera povelja odreja predvodnik. Da ne govorimo o tem, kako je, ko si določijo še izvedbo kakšnega posebnega obrata, denimo angleškega ali ameriškega, kakor je s terminologijo postregel Babnik. Če nekdo zavije desno namesto levo ali predolgo zre v note in opazi, da se je njegov predhodnik že ustavil, si ni težko zamišljati prizorov, kakršne bi videli v situacijskih komedijah. Toda z veliko vaje se da takšne pripetljaje preprečiti, če ne, pa nič hudega: »Ni smrtno nevarno,« se je pomirljivo namuznil predvodnik.

Prigod ne zmanjka in godbeniki so se ob vprašanju o tem samo nasmejali; preveč jih je, da bi jih razlagali. Pavel Matjačič s 40-letnih stažem in vsaj v ponedeljek zvečer z največjim glasbilom, sousafonom, ki je ravno tako dosegel že častitljivo starost 35 let, se spomni najdaljšega, 12-kilometrskega marša. Takih danes ni več, kvečjemu tri- ali štirikilometrski, pa še to je problem.

In kako vzdržujejo kondicijo? Z vajo, seveda. To jim niti ni težko, saj se imajo »zelo luštno«, kakor je pristavil predsednik orkestra Ivan Marinko, po starosti in stažu precej mlajši od Matjačiča. Zdaj imajo približno 80 članov, med njimi je okoli 25 žensk, zlasti mlajših. Mnoge se poslovijo, ko postanejo matere, sicer pa se tudi mnogi drugi člani nenehno borijo s časom, navsezadnje je večina zaposlenih. In kolikor je članov, je najbrž tudi služb, je Marinko povzel raznoliko strukturo; nekaj je še upokojencev in študentov. Število mladih je – glede na očitno napačno domnevo, da je pleh muzika nekaj, kar počasi izumira – kar precejšnje.

Kako pa privabljajo mlade? Večina jih pride na pobudo učiteljev glasbe, je povedala Tamara Puš, ki je ravno tako iz vrst mlajših članov. Tokrat je korakala v prvi vrsti, oprtana z bobnom, sicer igra flavto. Za sabo ima nižjo glasbeno izobrazbo, ki je eden izmed pogojev za priključitev godbi; za srednjo glasbeno šolo ni imela več dovolj veselja, nikakor pa ji ni bilo do tega, da bi kar nehala nastopati. V godbi imajo tudi učitelje oziroma mentorje, ki skrbijo za nadaljnje usposabljanje mladih, če je treba, jih pošljejo v šolo. Šestnajstletni Samo Remškar, »krotilec« činel, se je priključil pred petimi leti in se po zgodnjem prihodu najbrž približal starim godbenikom, ki so znali povedati, da so začeli že pri sedmih, osmih letih. Ti so danes vsekakor veseli mladih, še več bi jih radi privabili, da »zmanjšajo efekt sivih las«, kot se je izrazil Marinko.

Medtem se je dedek Mraz počasi poslavljal od otrok pod odrom pri Bregu. Trobentač Janez Milek si je pogladil belo brado. »Moja je vsaj naravna.« »Morali bi mu delati konkurenco!« »Ah, je še premlad,« je dobrodušno zamahnil z roko. Godbeniki okoli njega so že malo postopali in pritiskali na tipke – temperatura ozračja se je približala tisti že malce kritični. Pri minus pet začnejo zamrzovati tipke (ne samo prsti). Toda ko zakorakajo, je takoj spet topleje. Ne samo njim, tudi občinstvu.