Denis Tkač, prvi ubiti ukrajinski vojak v ruski invaziji

Denis Tkač je umrl v prvih urah ruske invazije na Ukrajino 24. februarja lani. Natančneje: ura je bila 3.40 zjutraj. Vladimir Putin je dobro uro zatem napovedal »posebno vojaško operacijo«.

Kot piše Guardian, se ga leto dni zatem spominja njegova žena: kot ljubezni svojega življenja, ljubečega očeta dveh otrok. Zgodovinske knjige ga bodo morda zapisale kot prvega ubitega ukrajinskega vojaka v ruski invaziji na Ukrajino.

Tkač, 36-letni višji vodnik, je bil nameščen na vojaški kontrolni točki na obrobju vasi Zorinivka, v vzhodni regiji Lugansk. Nekaj ​​trenutkov prej, preden je izgubil življenje, je ukazal umik petih vojakov pod njegovim poveljstvom, pripadnikov ukrajinske mejne straže. S termovizijskimi očali so namreč opazili peščico ruskih vojakov, ki so se prikradli proti položaju Ukrajincev. Potem ko je svojim vojakom ukazal umik, se je Tkač pognal, da bi zgrabil edino strojnico na položaju. To je bilo tudi njegovo zadnje dejanje, ki mu je prineslo posmrtno medaljo za hrabrost.

Zadnji pogovor

V tistem trenutku so se namreč Rusi zavedli, da so jih opazili, zato so začeli streljati. Snop krogel je prebil stene starega železniškega vagona, v katerem se je skrival. Mejna služba Ukrajine je potrdila, da je bil ruski napad na Zorinivko prvi na ukrajinskem ozemlju tisto jutro in Tkač prvi izmed ukrajinskih vojakov, ki je umrl v regiji. »Zgodba o njegovem življenju in smrti, ki so jo povedali vojaki, s katerimi je služil, ter žena, ki jo je ljubil, ponuja srce parajoč vpogled v bolečino in bedo, ki so jo v zadnjih dvanajstih mesecih občutili po vsej Ukrajini,« piše Guardian.

Za seboj je pustil dveletno hčerko, ki ga ne bo nikoli poznala, osemletnega sina in ženo Oksano, ki je nekaj ur po njegovi smrti umila še vedno krvaveče truplo moža, preden ga je oblekla za pogreb v njegovo najboljšo obleko.

Danes se Oksana spominja dogodkov iz ene od treh majhnih sob, v katerih živi z otrokoma in mamo na obrobju Volodimirja, majhnega mesta v zahodni Ukrajini. Njeno življenje je bilo od otroštva prepleteno s Tkačevim. Doma sta bila iz iste vasi, iz iste ulice. Njuno razmerje se je romantično razvilo šele pred sedmimi leti, ko je Oksana za seboj pustila propadli zakon, iz katerega je imela sina. Denis ga je imel za svojega.

Oksanin zadnji pogovor z možem je štiri ure pred njegovo smrtjo potekal po telefonu. To je bil enourni klic, med katerim sta razpravljala o načrtih za prihajajoči drugi rojstni dan njune hčerke. Ko sta končala, je šel k počitku. Vse je bilo mirno. »Se vidiva jutri. Ljubim te. Pogrešam te,« so bile njegove zadnje besede. Ob štirih zjutraj je Oksano prebudil histerični jok hčerke, zaslišala je šklepetanje oken in ugotovila, to je vojna. Začela je klicati moža. Enkrat, dvakrat, petkrat. Ni se oglasil.