Gisèle Pelicot spet na sodišču

Žrtev množičnega posilstva, enega najgrozljivejših spolnih zločinov v Franciji, Gisèle Pelicot se je danes vrnila na sodišče, tokrat v Nîmesu. Vzrok je pritožba edinega od 51 obtožencev, ki izpodbija svojo kazen: gre za 44-letnega Husamettina Dogana, poročenega očeta enega otroka.

Če osvežimo grozljivo dogajanje, Pelicotova je bila žrtev množičnega posilstva v Mazanu. Med letoma 2011 in 2020 jo je njen takratni mož Dominique Pelicot prikrito omamljal in posilil ter povabil vsaj 83 moških, da so jo posilili, ko je bila nezavestna. Mož je bil obsojen na 20 let zapora, preostali obtoženci, stari od 27 do 74 let, pa so dobili kazni od treh do 15 let.

Ko se je žrtev javno izpostavila, je kazalo, da gre za prelomni trenutek v boju proti spolnemu nasilju. Vendar se zdi, da v Franciji ta optimizem usiha. Prebivalci Mazana, kjer so se posilstva dogajala, odklanjajo novinarje, ki želijo poročati o preteklosti, tudi župan Mazana Louis Bonnet je izkušnjo Gisèle Pelicot javno označil za zasebno zadevo, ki nima nič skupnega z mestom. Poleg tega je omenil, da v zadevi nihče ni bil ubit in vanjo ni bil vpleten noben otrok. Vse za reševanje ugleda svojega mesta.

Skoraj vse ženske, s katerimi so se novinarji pogovarjali v Mazanu, pa se ne strinjajo, da bi primer Pelicot videli predvsem kot nekaj, kar je treba prebroditi. »Nihče več ne govori o tem, niti tukaj v Mazanu. Kot da se ni nikoli zgodilo. Poznam nekoga, ki trenutno doživlja nasilje v družini. Ampak ženske to skrivajo. Bojijo se moških, ki počnejo te stvari,« je dejala ena od meščank in dodala, da je prepričana, da je več posiljevalcev Gisèle Pelicot ostalo neodkritih in na prostosti v soseski.

Od žrtve k posiljevalcu

Po vsej Franciji načeloma ni dvoma, da je publiciteta, ki jo je ustvarila globalno odločena Gisèle Pelicot, da bi morala sramota spremeniti stran – od žrtve do posiljevalca –, dala dodaten zagon kampanji proti spolnemu nasilju, ki jo je že spodbudilo gibanje #Jaztudi. Spreminjanje vedenja naj bi bilo nekaj, kar traja več generacij. A primer Pelicot naj bi »sprožil zgodovinsko mobilizacijo ... proti spolnemu nasilju in proti nekaznovanosti,« je dejala Alyssa Ahrabare, ki koordinira mrežo 50 feminističnih organizacij v Franciji. »Osredotočamo se na usposabljanje strokovnjakov, podporo žrtvam in preiskave.«

Francija se je spremenila. »Število pritožb zaradi posilstev se je potrojilo, kar kaže, da žrtve – ženske in dekleta – spregovorijo in si želijo pravice,« se je strinjala Céline Piques, tiskovna predstavnica nevladne organizacije Dare to be feminist.

Pa vendar energija in optimizem, ki sta preplavila Gisèle Pelicot decembra lani, ko je prišla iz avignonskega sodišča po obsodilni sodni posiljevalcev med množico podpornikov, nista privedla do veliko bistvenih sprememb v načinu, kako se francoska država spopada z vprašanjem spolnega nasilja. Dejansko se aktivisti in strokovnjaki skorajda strinjajo, da se stvari slabšajo.

»Žal se vlada ne odziva,« je dejala Céline Piques in opozorila na statistiko, ki kaže, da se stopnja obsodb kljub strmemu porastu prijavljenih primerov posilstev ne spreminja. Slika je mračna. Prisoten je odpor. Ideje o kulturi posilstev se zelo močno vračajo. To lahko vidimo v naraščajoči priljubljenosti maskulinističnega gibanja, zlasti med mladimi fanti in najstniki,« je zaključila Alyssa Ahrabare.