Jezidska dekleta bi rada bila izobražena, ne le žene

Medtem ko obeša perilo na vrv, napeljano med vejami dreves na dvorišču, Liana otožno razlaga o svojem otroštvu. Končalo se je tako rekoč čez noč, pri 14 letih, ko je morala zapustiti šolo in se poročiti. Takšna je še danes tradicija močne skupnosti Jezidov v Armeniji. Toda matere si želijo za svoje hčere drugačno življenje.

Jezidi so približno 40.000-članska skupnost, naseljena v zahodnih dolinah gore Ararat, katere jedro je neomajna tradicija. To so živinorejci, ki še vedno sledijo starim verovanjem, ta pa vključujejo čaščenje rajske ptice, natančneje angela v podobi pava, po imenu Satan.

Njihovi običaji so strogo določeni – do takšnih potankosti, da so v sodobni družbi tarča posmeha. Ali pa predmet vsesplošnega zgražanja. Med takimi pravili so poroke deklet v zgodnjih najstniških letih. Čeravno se zdi, da tradicije v skupnosti ni mogoče premagati, si ženske čedalje bolj prizadevajo, da bi jo opustili, da bi se dekleta lahko izšolala IN zaposlila, kot imajo možnost njihove vrstnice.

»Ko sem imela 14 let, so mi starši prepovedali, da bi še naprej hodila v šolo, saj sem se morala poročiti,« pripoveduje Liana. Zdaj ima 23 let, poročena je že skoraj desetletje, v mislih ima svoje hčere. »Rada bi, da bi se dekleta izobrazila, postala strokovnjakinje na svojih področjih in si tako zagotovila boljše življenje,« hrepeneče pravi med tem, ko gleda svojo šestletno deklico.

Strogo zaprta skupnost

Jezidi so najštevilnejša manjšinska skupina v Armeniji. Po zadnjem popisu pred dobrim desetletjem se je 96 odstotkov trimilijonske države izreklo za Armence, dva odstotka za Ruse, preostanek sestavljajo Kurdi in Jezidi. Večina Armencev pripada armenski apostolski cerkvi, ki velja za samostojno vejo krščanstva. Nekaj prebivalstva na severozahodu, zlasti v provinci Širak, pripada Rimskokatoliški cerkvi, precejšen del Rusov pravoslavni cerkvi, Kurdi islamu, Jezidi pa zoroastrstvu. Ker živijo v državi z močnim nacionalnim in verskim jedrom, se ti zadnji še toliko bolj oklepajo tradicije in medse ne spuščajo prišlekov.

Čeprav govorijo nekakšno različico kurdskega jezika, se na vse načine otepajo tega, da bi jih kdo prištel med Kurde ali k njihovi veri. Muslimani gledajo na Jezide kot na častilce hudiča, pa čeprav v resnici ne verjamejo v nebesa in pekel. Satan v njihovi veri ni nekaj zlega, pravzaprav ga častijo in si ga predstavljajo kot nekakšno rajsko ptico, katere ime je prepovedano izreči na glas. Skupnost Jezidov je strogo patriarhalna, dekleta ne smejo govoriti v navzočnosti starejših moških ali se prehranjevati v družbi sorodnikov nasprotnega spola. Ponavadi se poročijo v zgodnjih najstniških letih, največkrat že v starosti od dvanajst do štirinajst let.

Stara devica pri 18 letih

Ko je Armenija lani posodobila zakonodajo, ki govori tudi o porokah, in dvignila najmanjšo starost mladoporočencev na 18 let, je med predstavniki Jezidov kajpak završalo. Protestirali so proti zakonodaji, ki da hoče uničiti temelj njihove kulture.

»Naša skupnost ima zelo dolgo tradicijo,« je besnel Aziz Tamojan, predsednik jezidske skupnosti v Armeniji. »Če se dekle ne poroči do 18. leta, velja za staro devico,« je opozarjal. Ko je prišlo tako daleč, da bi lahko izbruhnili ulični protesti, so v parlamentu popustili in v zakon vnesli kompromis: najnižja starost nevest v jezidski skupnosti je lahko 16 let. »Ko smo popravljali zakonodajo, smo se morali spoprijeti z realnostjo,« je pri tem dejal odvetnik Agvan Vardanjan, član parlamentarne komisije za človekove pravice. »Jezidi ljubosumno varujejo svojo tradicijo in si ustvarjajo družine v rosnih letih, ne glede na to, kaj pravijo zakoni. Če ne bi upoštevali njihove tradicije in načina življenja, prav tako ne bi bilo pravično.«

Toda niti v jezidski skupnosti niso vsi prepričani, da bi morali biti izjema. Nekateri člani mlade generacije obračajo hrbet svojim prednikom in pravilom, ki so jih morali sprejeti – nočejo imeti več tako številnih družin, se za vsako ceno preživljati z živinorejo ali nositi tradicionalnih oblačil. Jezidskih študentov je še vedno zelo malo, komaj okoli sto, toda že s tem je viden napredek.

»Jezidski fantje in dekleta bi si radi pridobili izobrazbo, naredili kariero in se vzpeli po družbeni lestvici,« ugotavlja urednik jezidskega časopisa Yezidkhana Khdr Hadžojan. »Ne vem, zakaj kdo iz skupnosti ne bi mogel postati član parlamenta ali minister,« se sprašuje.

Beg v tujino

Toda mladi Jezidi, ki bi se radi iztrgali tradiciji in si zagotovili boljše življenje, še največ možnosti vidijo zunaj države. Mnogi so že emigrirali v Evropo ali Rusijo, mnogi to načrtujejo, med njimi tudi Liana in njena družina.

»Nimamo težav z Armenijo, toda nočem, da bi imele moje hčere enako življenje kot njihova mati,« pravi Lianin mož Aziz, »nočem, da vse življenje samo skrbijo za čredo. Naj delajo to, kar si želijo. Jaz se nočem vmešavati.«