Judje na Goriškem

Med bolj znanimi Judi, ki so tu pokopani, najdemo Carolino Coen Luzzatto, glavno pobudnico goriškega intervencionalizma, Carla Michelstädterja, mladega filozofa, pesnika, pisatelja in slikarja, nagrobnik rabina Isaaca Samuela Reggia in njegove družine, tudi očeta Abrahama Vita Reggia, predstavnika judovskega razsvetljenstva, ki je zagovarjal vključevanje Judov v mestno življenje in je bil rabin v Gorici celih 43 let. Ampak to je le nekaj drobcev zgodovine iz bogate zapuščine Judov, ki se je končala tu, na najbrž edinem judovskem pokopališču, ki od sinagoge sicer ni tako oddaljeno, a je danes vendarle v drugi državi.

Prisotnost Judov na slovenskem ozemlju je mogoče opaziti v vseh glavnih zgodovinskih obdobjih. O tem pričajo imena ulic in mestnih predelov, pokopališča in nagrobniki, verski objekti, pomembni zgodovinski dokumenti in ne nazadnje današnja judovska skupnost. Na širšem prostoru slovenske poselitve tako srečamo judovske ulice in trge v Piranu, Kopru, Trstu, Čedadu, Beljaku, Brežah, Št. Vidu, Radgoni, na Ptuju, v Mariboru, Celju, Ljubljani in seveda tudi v Gorici. Natančnih podatkov o prvih omembah Judov v tem mestu ni. Kot v svojem diplomskem delu, v katerem je preučevala judovstvo na Goriškem, ugotavlja Katjuša Arčon, prve verodostojne omembe Judov v Gorici izhajajo iz 13. stoletja, čeprav izročilo omenja listino iz leta 949, v kateri zasledimo ime »Daniela Davida, Juda iz Goritie«, ki je tega leta menda posodil denar tržaškemu škofu. Po natančnejši analizi dokumenta je bilo pozneje ugotovljeno, da izhaja iz leta 1236 in da je Daniel v resnici Jud iz Koroške. Prvi podatki o Judih v Gorici torej izvirajo iz srednjega veka. »Vemo, da so bili Judje v mestu prisotni, saj oblast zanje izdaja razne edikte. Ob vzpostavitvi geta leta 1698 in z obveznim odkupom 16 hiš na kraju, kjer je nato nastal geto, se v nakupnem aktu pojavljajo imena 14 vodij judovskih družin, nič pa ne vemo o številnosti teh,« ugotavlja Arčonova.

Najprej so živeli pod gradom, v četrti Cocevia

Trdi, da se je izvor Judov v Gorici proti koncu 19. stoletja zelo spremenil. Do 70 let 19. stoletja so večinoma izvirali iz Gorice, Gradiške, Trsta ali sosednjih beneških vasi. Po letu 1880 pa je vedno bolj naraščal delež Judov iz različnih predelov dvojne monarhije, zlasti Ogrske in Moravske. Njihovo število v avstro-ogrski monarhiji leta 1895 ni bilo zanemarljivo: od 43.680.000 prebivalcev jih je bilo 3.885.000 v obeh delih monarhije. Na začetku 20. stoletja je delež Judov iz preostalih dežel monarhije že predstavljal četrtino vseh Judov v Gorici. Sprva so živeli pod gradom, v četrti Cocevia. Strnjena naselitev jim je, tako Arčonova, lajšala opravljanje religioznih obredov in zmanjševala izpostavljanje nestrpnosti preostalih prebivalcev mesta. Predel mesta je bil obkrožen z zelenjem in se je izognil veliki kugi leta 1682, ki je terjala veliko žrtev med drugimi Goričani. Leta 1692 je cesar Leopold Cocevio določil kot prostor naselitve Judov, s čimer pa se sodna pisarna ni strinjala, saj je menila, da prostor za geto ni primeren. Nazadnje so za cerkvijo svetega Ivana, na južni strani geta, med hišama plemenitih gospodov Leonarda Christoforuttija in Karla Lanthierija postavili sprva lesena, nato pa železna kovana vrata. Krasili so jih cvetlični motivi in venci, na vrhu pa sta bili dve kači in danes izgubljen simbol cesarskega orla. Z drugih dveh strani (severne in zahodne) je geto omejeval potok Koren. Najtežje ga je bilo zagraditi proti vzhodu, kjer so stali hiše in dvorišča. Hišna okna, ki so gledala iz geta, so zazidali. Pri vratih vanj so postavili spominski napis na vzpostavitev geta, ki je bil leta 1698 nared. Rabin Isacco Samuele Reggio v svojih spominih podaja napis, ki je še danes na kamnu na vhodu v nekdanji geto.

Leta 1720 so zaprli njegova vrata, odpreti jih je bilo dovoljeno le v primeru požara za dostop do vode. V 18. stoletju so se razmere izboljšale, Judje so takrat na lastne stroške tlakovali cesto v getu, ki je postala prva tlakovana v mestu. Leta 1729 so zgradili stražarnico za varuha vrat, leta 1756 še sinagogo. Po navedbah Arčonove je leta 1850 judovsko prebivalstvo v Gorici doseglo najvišjo številko, 314 prebivalcev. Leta 1876 se je »Judovska četrt« preimenovala v Ulico Ascoli po znanem goriškem jezikoslovcu Graziadiu Isaii Ascoliju. Med prvo svetovno vojno so hiše v getu in sinagogo močno prizadela bombardiranja. Triindvajsetega novembra 1943 se je grozljiva berlinska »kristalna noč« ponovila tudi za Jude v Gorici. Nemci so jih zajeli več kot 50, jih odpeljali v zloglasni taborišči, v Rižarno in naprej v Auschwitz. Pregon sta preživela le dva goriška Juda; med žrtvami taborišča je bil tudi Bruno Farber, štirimesečni otrok. V 50. in 60. letih 20. stoletja so številne hiše nekdanjega geta porušili in tako močno spremenili podobo tega dela mesta. Danes so v Gorici, ki so jo nekoč imenovali Jeruzalem ob Soči, le še trije člani judovske skupnosti. Priključeni so k Izraelitski skupnosti v Trstu, ki ima več kot 600 članov.

Grobovi so vedno obrnjeni proti vzhodu

V Sloveniji je judovskih pokopališč, ki bi pričala o preteklosti Judov v nekaterih mestih, malo ali nič. Tudi zato je njihovo pokopališče v Rožni dolini toliko pomembnejši zgodovinski pomnik. Natančni podatki o prvih krajih pokopov goriških Judov niso znani, na začetku pa so jih zelo verjetno pokopavali v bližini današnje sinagoge. Kot pri krščanskih skupnostih je bilo očitno sprva v navadi, da so bila pokopališča znotraj vasi oziroma skupnosti. Zaradi uveljavitve higienskih norm in prepovedi pokopov znotraj mest v času cesarja Jožefa II. je nastalo prvo judovsko pokopališče v Rožni dolini, ki je bilo od Gorice seveda nekoliko odmaknjeno. Najstarejši nagrobnik na njem nosi letnico 1652. Grobovi na judovskih pokopališčih so obrnjeni proti vzhodu, proti Jeruzalemu, tako kot aron-ha-kodeš, omara v sinagogi, v kateri so shranjeni sveti spisi. Jude svečeniškega izvora (Coen) in rabine so pokopavali pri vhodu na pokopališče, da se njihovi svojci niso »omadeževali« z bližino preostalih grobov. Ob zidovih so pokopavali uboge, tujce in samomorilce. Zadnjim niso dovolili postaviti niti nagrobnika in pogosto so jih pokopavali ponoči. Spet drugič so jim dovolili le majhno, skromno nagrobno znamenje, kot ga, denimo, najdemo na grobu filozofa, pesnika, pisatelja in slikarja Carla Michelstädterja, ki je pri 23 letih storil samomor. Pred tem je napisal zadnji stavek svoje diplomske naloge Prepričanje in retorika, v kateri ni podal le nekaj osnovnih konceptov, ki sta jih pozneje razvila fenomenologija in eksistencializem, temveč je tudi izdelal izvirno interpretacijo človeškega bivanja ... Sledove enega najzanimivejših, čeprav mogoče premalo znanih filozofov z začetka 20. stoletja, boste v Gorici še danes zaznali marsikje.

Kdaj Judovska pot ob meji?

Ko si je generalni konzul Združenih držav Amerike v Italiji Daniel Weygandt pred leti hotel ogledati 900 hebrejskih nagrobnikov v Rožni dolini, je dejal: »Slišal sem, da so naši vojaki po drugi svetovni vojni pomagali pri obnovi porušene sinagoge v Gorici. Povedali so mi, da je bila to ena prvih povojnih obnovitvenih akcij na tem območju in da jo je vodil ameriški vojni rabin, ki je prišel z našo vojsko. Zato sem si hotel ogledati geto, sinagogo in judovsko pokopališče.« Na srečo so iz njega ne tako dolgo nazaj odstranili sramoto, ki pokopališču zagotovo ni bila v ponos: manjšo igralnico, ki je »domovala« na prostoru, kjer je bila nekoč mrliška vežica pokopališča. Pred skoraj tremi leti sta obe Gorici tudi že začrtali smernice projekta, s katerim naj bi goriška sinagoga in judovsko pokopališče v Rožni dolini postala osrednji točki načrtovane Judovske poti ob meji. Veliko se je govorilo tudi o ureditvi muzeja holokavsta oziroma muzeja internirancev, a je za zdaj vse skupaj ostalo le pri načrtih.