Kako uničujoča je lahko slava

Lena Dunham je veljala za ameriški kulturni fenomen. Bila je scenaristka, režiserka in glavna igralka večkrat nagrajene televizijske nanizanke Punce, ki je bila delno avtobiografska in je spremljala štiri ženske, stare nekaj več kot dvajset let, na njihovem krmarjenju skozi ljubezen, življenje in prijateljstvo v New Yorku. Zaslovela je, a svet se ji je kmalu obrnil na glavo; zaradi endometrioze so ji odstraniti maternico, med okrevanjem je postala zasvojena z zdravili proti tesnobnosti. Potem pa jo je napadla še genetska bolezen, Ehlers-Danlosov sindrom, in kar nekaj časa je hodila s palico. Zapustil jo je zaročenec, glasbenik in glasbeni producent Jack Antonoff, ki se je kmalu zatem poročil z lepo in uspešno igralko Margaret Qualley.

O vseh bolečih izkušnjah piše v spominih Famesick (Bolna od slave), ki so pravkar izšli v ZDA in v Veliki Britaniji. Na višku slave je imela, tudi zaradi bolezni, velike težave s težo, zato so na družabnih omrežjih ljudje kar tekmovali, kdo jo bo bolj ponižal in se norčeval iz nje. »Nisem mogla razumeti, zakaj me ljudje tako zelo sovražijo. Moramo se zavedati, da je družba, v kateri živimo, še vedno zelo šovinistična, mizogina in rasistična.« 

Kot zapiše je vedno sovražila svoje telo, morda je zato velikokrat končala v ljubezenskih odnosih, ki so bili polni poniževanja. »Dve najbolj uničujoči sili v mojih odnosih sta bili slava in bolezen. Slava izkrivlja odnose, bolezen pa te zapre vase – fizična bolečina je ena najbolj sebičnih izkušenj.« Zakaj ljudje v ljubezenskih odnosih vedno znova ponavljamo negativne izkušnje? »Ker poskušamo znova uprizoriti isto situacijo in jo tokrat nadzorovati – v upanju, da bo iz tega nastalo nekaj, kar spominja na ljubezen.«

A kot pravi je bila kljub vsemu ustvarjalna in je imela skoraj patološko potrebo po izražanju. Iskreno opisuje odnose s sodelavkami in prijateljicami, a jih ne idealizira. Namesto idealizirane slike ženskega zavezništva opisuje dinamike, ki so pogosto prežete z odvisnostjo, rivalstvom in neizrečenimi pričakovanji. Hkrati piše o prijateljstvih, ki so se pod težo njenega uspeha začela krhati. Slava ji ni prinesla le distance od javnosti, temveč tudi od žensk v njenem neposrednem krogu: pojavili so se tihi odmiki, zavist, pa tudi občutek, da se mora neneho opravičevati, ker je slavna. Lena svoja dvajseta leta opisuje kot izgubljeno desetletje, zaznamovano z negotovostjo, zdravstvenimi težavami in zapletenimi odnosi. Naslednji mesec bo stara 40 let. Zdi se ji, da je končno začela živeti.

Že pred leti se je preselila v London in se je zavestno umaknila iz newyorškega in hollywoodskega sveta. Po poroki z glasbenikom Luisom Felberjem (znanim kot Attawalpa), je njen vsakdan postal umirjen –obkrožila se je z živalmi in rastlinami. Anglije v knjigi ni romantizirana, temveč je zanjo to predvsem dežela, kjer ima prvič v življenju prave prijatelje.

Famesick je zgodba o okrevanju, samospoznavanju in postopnem vračanju k notranjemu miru. Dunhamova skozi proces rehabilitacije spozna, da okrevanje ne pomeni popolnosti, temveč sposobnost, da življenje ponovno uvidiš v vsej njegovi preprostosti.

Kot je povedala za Guardian, britanske ženske pogosto lažje sprejemajo individualnost in staranje kot njihove newyorške vrstnice, kar je pozitivno vplivalo na njen pogled na življenje. Njeno premoženje je ocenjeno na približno 12 milijonov dolarjev, vendar pravi, da je pravo bogastvo v težko pridobljenem notranjem miru in samozavedanju, ki ju je našla po letih turbulenc in žalosti.