Kdo je temnopolta pionirka tenisa, ki je porušila rasne predsodke?

V New Yorku so odkrili bronast kip, posvečen Althei Gibson, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja osvajala turnirje za grand slam.

Objavljeno
30. avgust 2019 15.30
Posodobljeno
30. avgust 2019 15.30
Gibsonova je odraščala v Harlemu, kulturnem središču temnopolte Amerike. FOTO: Wikipedija
»Začelo se je z otroško igro na newyorških ulicah. Uporabljali smo kije namesto loparjev, gumijasto žogico in kratke mreže. S prijateljem sem odigrala prvo tekmo in od takrat nisem mogla več nehati,« je pred leti povedala legendarna ameriška tenisačica Althea Gibson. Te dni je znova v središču pozornosti.

V ponedeljek se je namreč začelo odprto prvenstvo ZDA in pred stadionom Arthurja Asha v New Yorku so odkrili bronast kip, posvečen tej prvi temnopolti igralki tenisa, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja zmagovala na turnirjih za grand slam, s svojimi dosežki pa je bila navdih tudi za druge afroameriške športnike. Pred njenim prihodom je bil tenis izključno šport belcev, saj ameriško teniško združenje (USTA) temnopoltim ni dovolilo tekmovati.

»Prav vse je bilo bele barve. Žogice, oblačila, nogavice, čevlji in ljudje.« Tako je ena najboljših tenisačic vseh časov Billy Jean King opisala odprto prvenstvo ZDA, kakršno je bilo pred sedemdesetimi leti, ko je še igrala Althea Gibson. Bob Davis, nekdanji pomočnik temnopolte športnice in športni zgodovinar, pa je poudaril, da so ZDA s postavitvijo spomenika dokončno priznale, da je afroameriški tenis pomemben del zgodovine ameriškega tenisa. Kako je torej temnopolta igralka prišla do najprestižnejšega ameriškega tekmovanja v tenisu?

image
Leta 1957 ji je revija Time posvetila naslovnico. FOTO: Wikipedija


Dekle iz Harlema


Slabih dvajset kilometrov od stadiona, kjer se bodo letos pomerili svetovni asi, je Harlem, kulturno središče temnopolte Amerike. V četrti, znani po opečnatih zgradbah s kovinskimi požarnimi stopnicami, širokih avenijah in džezovskih klubih, kjer so igrali zvezdniki, kot sta Louis Armstrong in Duke Ellington, je odraščala tudi Gibsonova. Njeni starši so bili revni zakupniki zemlje iz Južne Karoline, ki so se zaradi izkoriščanja in obupnih razmer globoko na ameriškem jugu odpravili s trebuhom za kruhom v New York. Preselili so se v utesnjeno stanovanjsko zgradbo v križišču Lenoxove in Sedme avenije. Zaradi pomanjkanja otroških igrišč in zelenih površin je pristojna mestna služba vsak dan zaprla promet na delu križišča, da so tudi otroci imeli prostor zase, kjer so se lahko igrali. Prav tam je Gibsonova prvič prišla v stik z igro, v katero se je nato zaljubila.
 

»Botra« ameriškega temnopoltega tenisa


Visokoraslo, atletsko dekle je med igranjem uličnega tenisa kmalu vzbudilo pozornost. Njeno nadarjenost je prvi opazil Buddy Walker, vodja lokalne glasbene zasedbe v baru Harlem, in jo odpeljal v klub​ Cosmopolitan, kjer so trenirali tenis pripadniki afroameriškega srednjega sloja. Najprej jo je poučeval enoroki trener Fred Johnson, nato sta jo leta 1946 odkrila »botra« ameriškega temnopoltega tenisa dr. Hubert Eaton in dr. Robert Johnson. Zdravnika sta skrbela za vzgojo mladih nadarjenih športnikov, kot je poročal BBC, pa sta v Althei Gibson videla športnico, ki bi lahko porušila rasne predsodke v tenisu, tako kot je to storil Jackie Robinson, član ekipe Brooklyn Dodgers, v bejzbolu.

image
Pred prihodom Althee Gibson je bil tenis izključno šport belcev, saj ameriško teniško združenje temnopoltim ni dovolilo tekmovati. FOTO: Arlyn Galijan/Reuters


Čeprav sta bila navdušena nad mladim talentom, sta se bala, da ji bo pri napredku dolgoročno škodovalo pomanjkanje izobrazbe in discipline. Skovala sta načrt: dekle bo med šolskim letom stanovalo pri Eatonu v Wilmingtonu v Severni Karolini, poletne mesece pa preživljalo pri Johnsonovih v Lynchburgu v Virginiji, kjer se bo šolalo in pripravljalo na turnirje. »Tako Eaton kot Johnson sta se borila za državljanske svoboščine. Hotela sta ustvariti prvo temnopolto teniško prvakinjo,« je dejal režiser Rex Miller, ki je posnel dokumentarni film o športnici.


Tenis je bil šport za belce


V preteklem stoletju je rasno razlikovanje v ZDA delilo belce in temnopolte na mnogo področjih, med drugim v izobraževanju, pri zaposlitvi, v javnem prevozu. V tenisu ni bilo nič drugače. Temnopoltim ni bilo dovoljeno tekmovati na odprtem prvenstvu, ki se je takrat imenovalo nacionalno prvenstvo ZDA, imeli pa so svoje teniško združenje (ATA), ki je organiziralo posebne turnirje. Gibsonova je med letoma 1947 in 1956 zmagala na kar desetih tovrstnih tekmovanjih. Marsikaj se je spremenilo leta 1950, ko je tenisačica Alice Marble, tedanja državna prvakinja, napisala uvodnik v teniški reviji, v katerem je nasprotovala stališčem Uste. »Ljudje me največkrat vprašajo, ali bodo dovolili Althei Gibson igrati na letošnjem prvenstvu,« je zapisala Marblova. »Čas je, da se soočimo z novo realnostjo. Če je tenis šport za dame in džentelmene, se moramo temu prilagoditi in se začeti obnašati kot olikani ljudje, ne kot hipokriti.«

image
Ko se je po zmagi v Wimbledonu vrnila v New York, so jo sprejeli kot junakinjo. FOTO: Wikipedija


Vplivni belci, ki so vodili združenje, so nazadnje klonili pred čedalje večjim pritiskom in dovolili Gibsonovi, da nastopi na nacionalnem prvenstvu na stadionu Forest Hills v Queensu. Športnici so se uresničile sanje: končno je lahko tekmovala proti najboljšim tenisačem sveta. »Prispevek Marblove je bil točka preobrata, pisala je o zadevah, ki jih preostali nismo upali niti izgovoriti na glas. Prepričan sem, da je prav to pisanje odprlo vrata Althei,« je dejal Bob Davis.

»Upam, da sem dosegla vsaj nekaj: da sem bila v ponos tenisu in svoji domovini.«


Čestitala ji je tudi kraljica Elizabeta II


Ko je Gibsonova končno vkorakala na stadion, pa je doživela poraz. Na tekmi proti Louise Brough je sprva vodila, ko pa se je vreme nenadoma spremenilo in so dvoboj prekinili zaradi neurja (strela je udarila v enega od enajstih kamnitih orlov na strehi stadiona, skulptura je treščila na tla in se zdrobila na tisoče koscev), Gibsonova naslednji dan ni imela pravega ritma. Poraz je kljub temu ni odvrnil od nadaljnjih tekmovanj. Na turnirjih za grand slam je leta 1956 osvojila odprto prvenstvo Francije, v naslednjih dveh letih odprti prvenstvi ZDA in Anglije, na turnirjih za prvenstvo Avstralije se je leta 1957 uvrstila v finale.

image
Temnopolta tenisačica po zmagi v Wimbledonu, kjer ji je čestitala kraljica Elizabeta II. FOTO: Wikipedija


Uspelo ji je nemogoče: po prvi zmagi v Wimbledonu se je temnopolta mladenka iz revne družine, ki se je v vročih popoldnevih z očetom ljubeče boksala na strehi stanovanjske zgradbe v Harlemu, rokovala z britansko kraljico Elizabeto II. Trenutek, ki je simbolično veliko pomenil za vse Afroameričane. Ko se je vrnila v New York, so jo sprejeli kot junakinjo. V kabrioletu je zakrožila po mestu med oboževalci, ki se jih je samo na aveniji Broadway zbralo več kot sto tisoč.


Omislila si je novega kadilaka


Toda navdušenje nad temnopolto žensko, ki se je uveljavila v športu belcev, je počasi zbledelo. Po tenisu se je preizkusila na mnogih področjih, izdala je album Althea Gibson Sings in nastopila s slavnim Johnom Waynom v vesternu Konjeniki, pozneje se je kot prva temnopolta ženska preizkusila na turnirju v golfu. Kljub temu je starost dočakala v osami in revščini, nove generacije zanjo niso več vedele.



Leta 1995 je Gibsonova iz najetega stanovanja v New Jerseyju poklicala prijateljico in nekdanjo soigralko, britansko tenisačico Angelo Buxton in ji napovedala, da bo storila samomor. »Odhajam,« je dejala. »Kam?« jo je vprašala prijateljica. Nekdanja šampionka je razložila, da je obupana, ker nima denarja za najemnino, hrano, kaj šele za zdravila, ki jih je nujno potrebovala. Buxtonova jo je odvrnila od namere in v pismu prestižni reviji Tennis Week navedla težave nekdanje športnice. V naslednjih tednih je ta prejela stotine pisem in ovojnic, v katerih je bilo skoraj milijon dolarjev. Poplačala je račune, poleg tega pa opravila še dva razkošna nakupa: omislila si je novega kadilaka in veliko televizijo, da je končno lahko spremljala svoj najljubši šport – tenis. Umrla je osem let pozneje, leta 2003.