Kim in kimono

Po burni polemiki, ki je potekala o njeni kraji kulturne identitete, je zvezdnica sporočila, da se odreka imenu za svojo novo linijo

Objavljeno
04. julij 2019 18.00
Posodobljeno
04. julij 2019 18.00
Napadi na zvezdo resničnostnega šova se vrstijo z vseh strani. FOTO: Reuters
»Končno lahko z vami podelim projekt, ki sem ga razvijala v zadnjem času. Z njim sem se strastno ukvarjala petnajst let. Kimono je moja zamisel steznika in rešitve za ženske, ki veliko delajo,« je 25. junija na tviterju zapisala Kim Kardashian in ob sporočilo dodala zbirko fotografij nedrčkov, spodnjih hlačk in bodijev, ki na poseben način oblikujejo žensko telo. Na odziv ji ni bilo treba dolgo čakati.



»Gospa Kim Kardashian West, Kimono Intimates, Inc. To pismo vam pišem, da bi izrazil naša razmišljanja o kimonu in vas zaprosil, da znova pretehtate odločitev glede uporabe imena kimono v vaši blagovni znamki.«

S temi besedami se je prejšnji teden na slavno zvezdnico obrnil župan Kjota Daisaku Kadokava. »Rad bi, da bi obiskali Kjoto, kjer ohranjamo številne japonske kulture, vključno s kulturo kimona, da bi na ta način izkusili njeno bistvo in razumeli naša razmišljanja ter našo veliko željo.« Seveda gre za željo, da bi Kim Kardashian svojo novo linijo spodnjega perila poimenovala s kakšnim drugim imenom. Župan Kadokava je še pojasnil, da je njegova država pravkar v proceduri prijave »kulture kimona« na Unescov seznam kulturne dediščine. Naj ostane to ime človeštvu, je zapisal župan, vsem ljudem, ki imajo radi kimono in kulturo, ki se je prepletla okoli njega, in naj ga nikoli nihče ne monopolizira.

Napadi na zvezdo resničnostnega šova se vrstijo z vseh strani. Nekateri, ki so njeno linijo spodnjega perila na tviterju označili kot #KimOhNo, so bili dvakratno zgroženi. Ne le spričo kraje tuje kulturne dediščine, temveč tudi nad sporočilom, ki ga njeni stezniki in nedrčki pošiljajo »ženskam, ki delajo«: da njihovo telo ni dovolj dobro, temveč ga je treba zategniti in preoblikovati, tako da bo na delovnem mestu videti lepše. Seveda pa je največ očitkov prišlo prav od Japoncev, ki so poistovetenje kimona s spodnjimi hlačkami in nedrčki dojeli kot klofuto njihovi kulturni in nacionalni identiteti.

image
Verjetno ga ni oblačila, ki bi bilo tako zelo zahtevno, tako po načinu izdelave tkanine, simboliki, vtkani vanjo, kot tudi po umetnosti krojenja na videz preprostega ogrinjala. FOTO: Reuters


Beseda kimono v japonščini pomeni preprosto »oblačilo«, a verjetno ga ni oblačila na tem svetu, ki bi bilo tako zelo zahtevno, in to tako po načinu izdelave najfinejše tkanine (v glavnem gre za svilo ali bombaž) in simboliki, vtkani vanjo, kot tudi po umetnosti krojenja na videz preprostega ogrinjala, ki se kot svojevrstna fantastična simfonija spremeni v umetnost skladnosti med svobodno draperijo in zadržano držo tistega, ki jo nosi. Ko gre za kimono, ni nič naključnega, kajti iz tega kosa oblačila, ovitega okoli ženskega ali moškega telesa in pritrjenega s pasom, poimenovanim obi, ki se na hrbtu – na poseben in zelo zapleten način – zaveže v pentljo, je mogoče razbrati ogromno stvari.

Tako je mogoče takoj prepoznati, ali je ženska poročena, ali se morda pripravlja na poroko, se je odpravila na obisk, ali bo k njej prišel kdo, ki ji je posebej pri srcu, kakšen je njen družbeni status in ali je morda gejša. In če že je gejša, je mogoče iz njenega kimona razbrati, ali je pripravnica ali morda že izkušena umetnica svojega poklica, ki terja ogromno izobraževanja in posebno nadarjenost na različnih področjih.

Kimone na Japonskem (resda danes redkeje kot ženske) nosijo tudi moški, in čeprav gre pri njih za bolj preprost stil, je že iz vrste tkanine, iz katere je izdelan, mogoče ugotoviti, s kakšnim gospodom imamo opravka. Lahko je sumo borec, kajti ti morajo nositi kimono, kadar niso v ringu ali na treningu, s čimer dajejo vsem vedeti, da sumo ni le šport, ampak tudi filozofija, ki jo živijo v vsakem trenutku.

Kimono se vedno kroji v obliki črke t. Dve sprednji krili se na telo položita tako, da leva stran prekriva desno, razen kadar gre za pokojnika. Temu posmrtni kimono nadenejo tako, da desno krilo prekriva levo.

image
Japonci so poistovetenje kimona s spodnjimi hlačkami in nedrčki dojeli kot klofuto svoji kulturni in nacionalni identiteti. FOTO: Reuters


Tako kot velja za številne stvari v japonski kulturi, je tudi kimono prispel iz Kitajske ali pa je vsaj kitajski stil oblačenja precej vplival na njegov nastanek. Povsem gotovo je, da so japonski popotniki in cesarski odposlanci v času dinastije Tang (690–705) iz Kitajske prinesli tradicionalna oblačila tamkajšnje elite, iz katere se je nato razvil svojevrsten japonski modni stil. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da je ideja za takšno ovijanje oblačila okoli telesa prišla iz regije Wu, ki leži na jugovzhodu Kitajske, in to v obdobju Heian (794–1192). Takrat so – v vsaj majceno opravičilo Kim Kardashian – te predhodnike kimona nosili kot spodnje oblačilo, pri čemer so imeli spodaj hlače, zgoraj pa nekakšen predpasnik. Nato pa se je v obdobju Muromači (1336–1573) kimono rešil hlač in vseh drugih spremljajočih kosov, dodali pa so mu obi, tako da se ga je dalo dobro pritrditi ob telo. Tam nekje v obdobju Edo (1603–1867) so mu podaljšali rokave, obi pa so razširili in obogatili z različnimi načini povezovanja, tako da je tudi ta dobil dodatno vlogo zagotavljanja pokončne in elegantne drže telesa.

Čeprav je njegova oblika videti enostavna, je krojenje kimonov velika umetnost. Sestavljen je iz okoli šestnajstih delov, ki jih je treba natančno izrezati in prišiti (v glavnem ročno) na glavni del, tako da je vse tako, kot mora biti, da se blago spušča ob telesu, kot je predvideno, in da daje vse skupaj vtis neprekosljive elegance.

Odrivanje kimona iz vsakdanjega življenja se je na Japonskem začelo že v času velikega cesarja Meidžija, ki je leta 1870 ukazal, da morajo policisti, železničarji in učitelji nositi zahodna oblačila ali uniforme. Moški so prvi začeli opuščati ta tradicionalna oblačila in sprejemati bolj praktično zahodnjaško modo. Ko je leta 1923 katastrofalni potres opustošil Tokio, pristanišče Jokohamo in okoliške prefekture Čibo, Kanagavo in Šizuoko ter terjal najmanj 142.000 življenj, so različne tolpe na veliko pustošile po ulicah in ropale, kar se je dalo izropati, žrtve njihovega nasilja pa so bile prav tiste ženske, ki jim niso mogle ubežati, ker so bile oblečene v kimono. Takrat so se začele tudi Japonke preoblačiti v zahodnjaška oblačila.

image
Mirno lahko rečemo, da je kimono metafora vzvišene estetike, s katero je deželi vzhajajočega sonca v dolgih stoletjih uspelo obogatiti in oplemenititi vse segmente kulture, ki jih je prevzemala od sosednje Kitajske. FOTO: Issei Kato/Reuters


Danes je na Japonskem še vedno mogoče videti ženske v kimonu, a je ta prizor bolj spomin na izgubljeno tradicijo kot znamenje, da le-ta še vedno živi. Prav v Kjotu, stari prestolnici in središču starodavne kulture, namenjajo posebno pozornost obnavljanju poklica krojenja kimonov, še v večji meri pa umetnosti poslikave svile in platna, iz katerih izdelujejo to oblačilo. Kjoto je ponosen na svojega »ambasadorja«, svetovno znanega oblikovalca kimonov Nobuakija Tomito, ki se že več kot tri desetletja ukvarja z modernimi kreacijami, da bi s tem tradiciji vdahnil svežino in novo privlačnost ter v Japonkah znova prebudil ljubezen do tega oblačila. Veliki Tomita je novembra lani gostoval tudi v Sloveniji. V Ljubljani in Mariboru je predstavil kulturo kimona in svoj prispevek pri iskanju njegove nove prihodnosti.

V arenah, kjer potekajo tekmovanja v sumu, je prav tako mogoče videti gejše v kimonih, ki človeku prikličejo v spomin roman (ali film) Spomini gejše Arthurja Goldena (oziroma režiserja Roba Marshalla) in prizore, v katerih glavna junakinja Čijo Sakamoto odraste in postane spoštovana gejša ter si tako pridobi pravico do bolj kakovostnega, dražjega in bolj elegantnega kimona.

Cena kimona se lahko danes giblje od nekaj sto do več deset tisoč dolarjev. A tukaj ni bistvo v znesku, ki priča o stopnji prefinjenosti tega tradicionalnega japonskega oblačila, temveč v prizadevanjih, da se ohrani tradicija, na kateri počiva pomemben del identitete japonske kulture. Mirno lahko rečemo, da je kimono metafora vzvišene estetike, s katero je deželi vzhajajočega sonca v dolgih stoletjih uspelo obogatiti in oplemenititi vse segmente kulture, ki jih je prevzemala od sosednje Kitajske. Tukaj Kim Kardashian v resnici nima kaj početi. Stezniki, hlačke in nedrčki se lahko imenujejo s katerim koli drugim imenom … in tako tudi bo. Po burni polemiki, ki je potekala o njeni kraji kulturne identitete, je Kim Kardashian West ta teden sporočila, da se odreka imenu kimono za svojo novo linijo. Ni več pomembno, kako jo bo poimenovala. Japonci ji bodo oprostili, takoj ko bo pustila pri miru kimono.