Kitajska s plastičnim obrazom

Wang Bei je imela komaj štiriindvajset let, nekaj glasbene nadarjenosti, veliko željo po tem, da bi postala zvezda ..., in malce močnejše obrazne kosti. Vsaj njej se je zdelo, da mora nekaj storiti, da bo postala najpopolnejša med popolnimi, ki že vladajo na kitajskih odrih.

V mestu Wuhan, kjer je živela, si je dala 15. novembra narediti plastično operacijo, pri kateri gre zgolj za »brušenje kosti«. A med posegom, ki sicer velja za rutinskega, se je nekaj hudo zapletlo. Wang Bei je začela neustavljivo krvaveti iz čeljusti, tako da se je zadušila z lastno krvjo, še preden je kirurgu uspelo posredovati.

Kitajska javnost je bila šokirana, saj je bila Wang Bei zelo lepa že pred operacijo, kot pevka pa je postajala vse bolj priljubljena. Potem ko se je na televiziji pojavila kot ena najuspešnejših tekmovalk za »super dekle«, kar je kitajska različica »ameriškega idola«, so vsi pričakovali, da se bo razvila v slavno pevko.

Območne oblasti so bile ogorčene tudi zato, ker je bolnišnica za lepotno kirurgijo Zhongao v glavnem mestu pokrajine Hubei njeno smrt uvrstila med »nesrečne primere zaradi anestezije« in hotela dosje zapreti brez ugotavljanja odgovornosti. Ko so nato kljub vsemu sprožili preiskavo okoliščin, v katerih je operacija potekala, se je pokazalo, da je bila v tej bolnišnici na povsem enaki lepotni operaciji sočasno tudi dekletova mama, kar je celotno tragedijo povezalo z obsesijo, ki je v zadnjih nekaj letih zajela Kitajsko. V tej deželi se vsako leto za operacijo odloči več kot milijon ljudi in pol, ki kirurški nož potrebujejo samo zato, da bi bili videti lepši. In čeprav so v zadnjem desetletju na sodišče vložili več kot 200.000 pritožb zaradi nepričakovanih posledic teh posegov – kar samo po sebi priča o stopnji tveganja in usposobljenosti »lepotnih kirurgov« –, se število Kitajk in Kitajcev, ki so prepričani, da je njihov življenjski uspeh odvisen od lepega videza, še naprej povečuje.

Težko je opredeliti začetek te obsesije s popolnim videzom in prav gotovo ne bi bilo prav, če bi zanjo krivili »zahodni vpliv«. Na Kitajskem je začela lepotna kirurgija cveteti po tem, ko je komunistična oblast pred dvajsetimi leti dovolila, da se na koledarjih in v modnih revijah pojavljajo tuje manekenke s prekrasnimi lasmi, privlačnimi telesi in popolnimi obraznimi potezami. Kmalu zatem so si začela kitajska dekleta želeti oči z vekami, kakršne imajo belke. Ko so se v kitajskih mestih povečale možnosti za zaslužek, so si zaželele imeti tudi izrazitejši nosni greben, takšnega, kot ga imajo belke. S še več denarja v žepu so si dajale podaljševati brado in zmanjševati ličnice. Z bogastvom so skorajda obvezno prišli s silikonom povečane prsi in napihnjene ustnice, v skrajnih primerih pa tudi podaljševanje stegenskih kosti, s čimer so Kitajke pridobile nekaj centimetrov višine.

Pravzaprav bi bilo za kitajsko obsedenost z lepoto težko kriviti koga od zunaj, ko pa vemo, da si vsi člani politbiroja CK KP redno na črno barvajo lase, med devetimi člani stalnega komiteja pa ne le da nihče nima niti enega sivega lasu, temveč se celo govori, da hodijo na redne injekcije botoksa, tako da ne bi imeli niti ene same gube.

Neki avstralski profesor angleškega jezika, ki je predaval na kitajski univerzi, je svoje študente vprašal, kakšno delo si bodo poiskali, ko bodo diplomirali. Zelo se je začudil, ko je velika večina deklet izjavila, da bodo najprej poiskale »zunanji poseg«, tako da bodo pozneje dobile čim boljše delovno mesto. Ta poseg je bila seveda plastična operacija. Kot je povedal profesor, si je ena od študentk plačala operacijo, s katero bi ji morali povečati oči, poseg pa se je končal tako, da ni mogla nikoli več povsem spustiti vek. A to od želje po operaciji še zdaleč ni odvrnilo številnih drugih deklet, ki že vnaprej načrtujejo, da bodo najprej postale »popolne«, šele nato pa se bodo začele prijavljati na razpise za različna delovna mesta.

Res pa je, da gredo tudi zahteve delodajalcev tako daleč, da v svojih razpisih zahtevajo najmanjšo sprejemljivo višino, največjo dovoljeno težo in seveda že vnaprej zavrnejo vsakogar, ki ima kakršno koli telesno pomanjkljivost. Zaradi tega pritiska so začeli – veliko pred italijanskim premierom Silviom Berlusconijem – kitajski partijski funkcionarji hoditi na operacije, da bi bili videti mlajši in privlačnejši. Samo ena bolnišnica za plastično kirurgijo v Pekingu priznava, da na leto sprejme več kot 500 funkcionarjev, med katerimi jih je vsaj polovica na zelo visokih položajih. Najpogosteje si privoščijo lifting, neredko pa so operacije precej bolj zapletene. Takšni bolniki prihajajo ponoči, ko je klinika prazna in je zagotovljena popolna diskretnost. V nasprotju s sproščenostjo, s katero kitajsko zdravstveno osebje obravnava bolnike, saj diagnoze zdravnikov in rezultate laboratorijskih analiz neredko na ves glas razglašajo po hodnikih ambulant, veljajo takšni primeri za »državno tajnost«.

Lepotne operacije so postale na Kitajskem biznis, ki na leto prinese več kot dve milijardi dolarjev. Poleg tega v tej državi vsako leto porabijo še 12 milijard dolarjev za kozmetične izdelke, vse to pa obljublja le še več propagande, usmerjene v diktaturo lepote. »Mi skrbimo za vaš poslovni uspeh!« piše na neki »bolnišnici« za lepotno kirurgijo v južnem mestu Xiamenu. Ali je to v resnici bolnišnica in ali v njej v resnici delajo kirurgi, pa je veliko vprašanje, saj se je pred kratkim pokazalo, da v tem mestu, ki šteje več kot 11 milijonov prebivalcev, najmanj tretjino operacij opravi nekvalificirano osebje, ki deluje v več kot 800 salonih lepote, v katerih ponujajo tudi lepotne operacije.

Od leta 2003 na Kitajskem prirejajo tudi vsakoletno tekmovanje za mis plastične kirurgije. Ideja za organizacijo takšnega tekmovanja se je menda pojavila po tem, ko so med prijavo na tekmovanju za najlepšo Kitajko diskvalificirali neko dekle, ki je porabilo 13.000 dolarjev za 11 operativnih posegov na svojem obrazu in telesu. Z razcvetom »plastične Kitajske« se je število salonov lepote povečalo na skoraj milijon, ker je v njih zaposlenih več kot šest milijonov ljudi, pa je popolnoma jasno, da jih država ne bo mogla zlahka pozapreti, tudi če bi se uveljavila zavest o nevarnostih, ki se skrivajo v neodgovornih posegih in operacijah.

Wang Bei je kitajsko javnost spodbudila k razmišljanju o diktaturi lepote. Vendar je malo verjetno, da bo njena smrt vplivala na bistveno zmanjšanje uporabe kirurških nožev v neusmiljeni želji po uspehu.