Kratke noge komikov – »taman za sceno«

»Sing us a song, you're a piano man, sing us a song tonight,« je odmevalo čez dvorišče Ljubljanskega gradu, nostalgični glas Billyja Joela je dajal glasbeno podlago vonju po kokicah, občinstvo pa se je počasi kupčkalo na belih stolih. Festival stand-up komedije Panč se je začel v nedeljo in bo do danes zvečer gostil dva ducata komikov.

Definicija panča oziroma angleške besede punchline, iz katere izhaja, je v globinah medmrežja oziroma njegovega poveljnika, gospoda Googla, zapisana takole: »Zaključni del šale, ki ji daje duhovit ali dramatičen vrhunec.« Precej duhovitih vrhuncev se je, če začnemo z epilogom, zgodilo na odru festivala, nekaj jih je bilo, roko na kritično srce, ne prav posrečenih, večina pa je na obraze obiskovalcev prilepila vsaj nasmešek, če že ne glasnega smeha.

Pred začetkom prvega večera se na delu grajskega dvorišča, kjer se zadržujejo tisti, ki bodo ta ali kateri drug večer tudi nastopili, čuti zvijanje v trebuhu. Malce napetosti, šaljivi pogovori, spraševanje po počutju. »Si pomirjen?« vpraša en komik drugega. »Seveda,« ta suvereno odgovori. »No, sam' da je,« se pretvarjata, da nista živčna.

Za grmovjem, ki raste na poti v zaodrje, sedi Jonas Žnidaršič, v krogih, ki jih sestavljajo po trije, štirje, se pogovarjajo komiki, njihovi prijatelji in nekateri od dvajsetih prostovoljcev na festivalu. Duhovičijo in drug drugega trepljajo po ramenih. »Joj, živčna sem namesto vaju,« reče ena od prostovoljk Angležu Davidu Sweeneyju ter Škotu Davidu Whitneyju, »Ni treba,« odgovori Sweeney, »saj tu ni nikogar iz Londona.«

Smeh in še ena šala. Nekateri od slovenskih komikov dajejo izjave za televizijske hiše, prostih stolov je vedno manj, takole čez palec se na hitro oceni, da je obiskovalcev približno tisoč. »Super je, dovolj jih je za pravi občutek, vsi drugi bodo le še smetan'ca,« so zadovoljni komiki, »petsto vstopnic smo prodali v predprodaji, od tega jih je 180 ljudi kupilo za vse štiri dni,« pa mi razlaga Andrej Težak - Teshky, organizator in povezovalec programa.

Vse oči so, čeprav je jasno, da ne bo izgube, obrnjene proti stolom, namenjenim obiskovalcem. Malo po deveti uri Teshky, oblečen v rumeno-moder frak in s cilindrom na glavi, skoči na oder: »Ste pripravljeni na dozo smeha?« vpraša, čemur sledi glede na polno dvorišče presenetljivo medel aplavz. »Težka bo,« slišim za svojim hrbtom, kar pa se kmalu izkaže za napačno domnevo.

Publika se je le dalj časa ogrevala, je jasno kaj kmalu. Žan Papič, Dušan Tomić, Jonas Žnidaršič a.k.a. brat Janez Žnidaršič, Perica Jerković, Paul Sweeney in David Whitney naredijo, kot je treba. Gojenec Akademije Panč Papič z uspelo interpretacijo Janeza Janše, Tomić z značilnimi šalami o čefurjih, Jonas z anekdotami iz življenja frančiškanov, Paul Sweeney s kitaro v slogu novozelandske serije Flight of the concords, David Whitney pa s šalami o tegobah moškega sveta: »Ko se ravno navadiš oralno zadovoljiti eno žensko, se razideta in zadeve se moraš lotiti od samega začetka, nova ženska, nova pravila.« Večer se konča malo pred polnočjo, prvi je odkljukan, še trije do konca.

Ponedeljkovo strašno vroče popoldne se začne podobno kot nedeljsko. Prostovoljci postavljajo stole, lepijo reklamne panoje, preizkušajo zvok, glasbena podlaga pa daje občutek že slišanega – gospod »piano man« vam na uslugo. Klemen Bučan, eden od nastopajočih v prihajajočem večeru, tonskemu tehniku daje navodila, kdaj naj spusti kakšen komad: »Andrija, Andrija, mi slediš, sled' mi, dej,« odmeva čez dvorišče. »Ko ti dam znak z roko,« z gesto pokaže, kako prižgati radio, »prižgi muz'ko.«

Na Bučanov znak se iz zvočnikov zasliši pesem Everyday I'm shuffling in turisti, ki si ogledujejo grajske lepote, se avtomatično začnejo pozibavati. Bučan mi kasneje razlaga, da ga je pred nastopom na Panču vsakič strah: »Počutim se kot majhen otrok, preden gre na morje.« In najhujši nastop v življenju? »Trajal je zgolj dve minuti,« mi pove. »Nastopil naj bi v nekem lokalu v Kamniku, čuden lokal, ti povem, sumljiv.«

Razloži, da sta bili zasedeni samo dve mizi, hostesa s koktajli pa je stala čisto pred njim, tako da se ga sploh ni videlo: »Ko pa sem povedal šalo o Albancih, je izza ene od miz skočil, sreča zame, Albanec in me jezno vprašal, kaj imam proti njim. Nič, nič, sem rekel in se lepo odpravil dol.« Spomni se še nastopa za neko švedsko skupino. »Zdi se mi, da sem v dvajsetih minutah dvakrat slišal smeh,« sprijaznjeno razlaga. »Ko se ti to zgodi, se okoli tebe naredi šumeč balon in trpiš, grozno trpiš, ti rečem.«

Samo »zapohan« človek 
si lahko izmisli Big brotherja

»Nisem pripravljen,« mi kasneje prizna Husein Šakanović. »Zakaj?« »Ne vem, ker sem zaljubljen,« simpatično odvrne. »Veš, v Indiji je bil tisti guru, Saj Baba, in ljudje so ga hodili gledat, ker je lahko za pet minut izklopil možgane in razmišljal o ničemer,« razlaga. »No, mi, Bosanci, se taki že rodimo.« Zasmeji se in odide stran.

Nastop mu odlično uspe, čeprav se mu zdi, da ni bil prav dober: »Ampak saj tako se mi vsakič zdi.« Ko na oder pride srbski komik Srđan Jovanović, najprej pomislim, da ima večina komikov eno skupno točko – majhno rast. In kot da bi me slišal, svoj nastop začne s šalo na račun svoje majhnosti: »S stand-up komedijo sem se začel ukvarjati iz čistega kompleksa. Ko sem videl, da imam kratke noge, sem dojel, da je moje telo 'taman za scenu', kot naročeno za gledališče.«

Jovanović je bil tudi eden od vrhuncev večera, šale je peljal drugo za drugo s tako lahkoto, kot da je stand-up komedija nekaj najlažjega na svetu. »Samo 'zapohan' človek si lahko izmisli oddajo Big brother,« je bila ena od šal na račun nizozemske iznajdbe tega resničnostnega šova.

»Imam idejo,« oponaša Nizozemca, ki kadi marihuano.

»Najdemo kup kretenov, jih damo v eno sobo in jih snemamo.«

»Da, da, sledim ti... In kaj potem?« ga vpraša prijatelj s smotko v roki.

»Nič, to je to.«

Kasneje pove, da se je v Ljubljani ustavil po nastopih v Celju in Mariboru, že nekaj let zapored pa nastopa tudi na Lentu: »Veliko sem v Sloveniji, všeč mi je tukaj, všeč mi je, kako se je stand-up komedija že razvila, nekaj takega, kot je Panč, bi rad pripeljal tudi v Beograd.«

Za njim nastopi Vid Valič, ki že ves večer posluša šale na račun svojega nosu. Samega sebe si privošči tudi sam: »Ko sem bil na potovanju v Kolumbiji, so lokalci pred mano skrivali kokain!« In še: »Poglejte ta profil s kovanca, lepo vas prosim!« Njegova ponudba duhovičenj je bila sicer enaka tisti s Trnfesta, a tega mu res ni zameriti, saj sta od enega do drugega nastopa kljub vsemu minila le dva tedna. Vsi komiki pa so si edini, da na Panču pač predstaviš že utečeni material.