Lee Teng-hui: oče nove tajvanske identitete
Lee je uvedel zasnovo »novega Tajvanca«, kar je pomenilo, da se morajo vsi prebivalci tega otoka v prvi vrsti počutiti kot Tajvanci, šele nato kot Kitajci.
Odpri galerijo
FOTO: Toshifumi Kitamura/AFP
»Cilj, ki si ga je Kitajska zadala v zvezi s Tajvanom, se ni nikoli spremenil. In ta cilj je, da pogoltne tajvansko suvereniteto, uniči tajvansko demokracijo in doseže popolno združitev.« Te besede je Lee Teng-hui, bivši tajvanski predsednik, izrekel v intervjuju pred dvema letoma. Ko je včeraj pri 97-tih letih preminil, so moža, ki sodi med najbolj zaslužne posameznike pri vzpostavljanju demokratskega sistema in ki bi bil lahko mnogim za zgled, na otoku pospremili z največjimi častmi.
Lee je bil prvi predsednik države, ki je bil rojen na Tajvanu, kar je že samo po sebi napovedovalo spremembo. Na najvišji funkciji je leta 1988 nasledil Chiang Ching-kuoja, sina kvomintanskega avtokrata Čankajška, ki je omenjenega leta umrl zaradi srčne kapi. Čeprav je bil tudi sam član Kvomintanga (Nacionalistične stranke), je začel Lee nemudoma blažiti prepad med tajvanskimi staroselci in »prišleki«, kot tam imenujejo tiste, ki so sem prišli s Čankajškom po porazu v državljanski vojni leta 1949.
Tako staroselci kot »prišleki« so Kitajci, vendar se je med njimi ustvaril nekakšen nacionalizem, poln sovraštva in vzajemnega nerazumevanja – med drugim tudi zato, ker ti dve skupini Tajvancev govorita toliko različnih narečij, da se posamezniki med seboj težko razumejo.
Lee je uvedel zasnovo »novega Tajvanca«, kar je pomenilo, da se morajo vsi prebivalci tega otoka v prvi vrsti počutiti kot Tajvanci, šele nato kot Kitajci. To je bilo izhodišče za vzpostavitev nove nacionalne identitete pa tudi za krepitev demokracije, odrešene bremena preteklosti.
Kitajski mediji so Leeja obtoževali, da bolj tekoče govori japonsko kot mandarinsko kitajščino, kar je bilo res, saj je bil rojen leta 1923, ko je bil Tajvan pod japonsko oblastjo, poleg tega pa je študiral agronomijo na Cesarski univerzi v Kiotu.
Lee dejansko ni imel nikoli slabih odnosov s Tokiom, a je bil zanj vedno na prvem mestu Tajvan, in to v okvirih 24-milijonskega otoka, ki ga je imel za neodvisno državo. Leta 1996 je postal prvi tajvanski predsednik, izvoljen na demokratičnih volitvah, kar je tako razbesnelo Kitajsko, da je na dan volitev proti otoku poslala več izstrelkov z bojnimi konicami.
Lee je poskušal umiriti odnose s Pekingom. Zavzemal se je za zasnovo »ene Kitajske – dveh enakopravnih vlad«, ko se je izkazalo, da kitajsko politično vodstvo tega ne sprejema, pa je začel govoriti o »posebnih odnosih med dvema državama«.
Aktiven je bil skorajda do konca življenja. Leta 2018 je pozval k referendumu, da bi se ime otoka iz Republika Kitajska spremenilo v Republika Tajvan. Do glasovanja nato ni prišlo zaradi strahu pred kitajskim vojaškim posredovanjem. A Lee se je kljub temu vpisal v zgodovino kot mož, ki je tajvansko identiteto prvi opredelil kot pomemben povezovalni dejavnik.
Lee je bil prvi predsednik države, ki je bil rojen na Tajvanu, kar je že samo po sebi napovedovalo spremembo. Na najvišji funkciji je leta 1988 nasledil Chiang Ching-kuoja, sina kvomintanskega avtokrata Čankajška, ki je omenjenega leta umrl zaradi srčne kapi. Čeprav je bil tudi sam član Kvomintanga (Nacionalistične stranke), je začel Lee nemudoma blažiti prepad med tajvanskimi staroselci in »prišleki«, kot tam imenujejo tiste, ki so sem prišli s Čankajškom po porazu v državljanski vojni leta 1949.
Tako staroselci kot »prišleki« so Kitajci, vendar se je med njimi ustvaril nekakšen nacionalizem, poln sovraštva in vzajemnega nerazumevanja – med drugim tudi zato, ker ti dve skupini Tajvancev govorita toliko različnih narečij, da se posamezniki med seboj težko razumejo.
Lee je uvedel zasnovo »novega Tajvanca«, kar je pomenilo, da se morajo vsi prebivalci tega otoka v prvi vrsti počutiti kot Tajvanci, šele nato kot Kitajci. To je bilo izhodišče za vzpostavitev nove nacionalne identitete pa tudi za krepitev demokracije, odrešene bremena preteklosti.
Kitajski mediji so Leeja obtoževali, da bolj tekoče govori japonsko kot mandarinsko kitajščino, kar je bilo res, saj je bil rojen leta 1923, ko je bil Tajvan pod japonsko oblastjo, poleg tega pa je študiral agronomijo na Cesarski univerzi v Kiotu.
Lee dejansko ni imel nikoli slabih odnosov s Tokiom, a je bil zanj vedno na prvem mestu Tajvan, in to v okvirih 24-milijonskega otoka, ki ga je imel za neodvisno državo. Leta 1996 je postal prvi tajvanski predsednik, izvoljen na demokratičnih volitvah, kar je tako razbesnelo Kitajsko, da je na dan volitev proti otoku poslala več izstrelkov z bojnimi konicami.
Lee je poskušal umiriti odnose s Pekingom. Zavzemal se je za zasnovo »ene Kitajske – dveh enakopravnih vlad«, ko se je izkazalo, da kitajsko politično vodstvo tega ne sprejema, pa je začel govoriti o »posebnih odnosih med dvema državama«.
Aktiven je bil skorajda do konca življenja. Leta 2018 je pozval k referendumu, da bi se ime otoka iz Republika Kitajska spremenilo v Republika Tajvan. Do glasovanja nato ni prišlo zaradi strahu pred kitajskim vojaškim posredovanjem. A Lee se je kljub temu vpisal v zgodovino kot mož, ki je tajvansko identiteto prvi opredelil kot pomemben povezovalni dejavnik.
