Lepotičenje ni dovoljeno!

Njegovo ostro oko je opazilo, da se ne drži strogih šolskih predpisov, tudi njene sošolke so rade pogledale njeno haljo. Bila je namreč daleč najlepša na šoli: oborki so bili razkošnejši, ovratnik ljubkejši, gumbki lepši. »Zavrtite se, prosim,« je profesor ukazal nečimrnici, ko je prišla pred tablo. Ubogala je in se počasi zasukala. »To ni šolska halja, to je plesna obleka!« Za zgled je poklical dijakinjo, oblečeno, kakor se je spodobilo. Tudi ona se je zavrtela, profesor pa: »Vidite, to je prava šolska halja. A tudi pod njo se vidi fizionomija dekliške postave.« Bilo je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, vsaj takšna zgodba se je ohranila in v Slovenskem šolskem muzeju jo radi povedo. Pred kratkim so odprli razstavo o oblačilnem videzu učencev in učiteljev skozi čas, na njej pa so pokazali (pa naj bo ta fraza še tako oguljena), da obleka naredi človeka – tudi v razredu in tudi če ima na sebi strogo predpisano šolsko haljo.

Obleka za petek in svetek

Otroci morajo biti snažni in lepo oblečeni. Lepotičenje ni dovoljeno. Če te besede, zapisane v pravilniku o vedenju in učenju učencev (oblačilni videz učencev je bil v šolskih redih omenjen že v 16. stoletju), izgovorijo stroge učiteljice, ki » strašijo « po šolskem muzeju, marsikatera mladenka previdno skrije roke pod mizo, da ne bi bilo videti njenih lakiranih nohtov, pogled pa usmerja navzdol, kajti tudi na očeh bi dosledna in neusmiljena dama pred tablo opazila ličilo.
Muzejske učiteljice so res iz nekega drugega časa, a šolska moda je brezčasna, pripoveduje razstava. S številnimi razlikami z današnjim časom, kajpak. Kajti včasih šolarke in šolarji niso mogli tarnati ob jutrih: Le kaj naj oblečem za šolo?! Mnogi so potegnili na dan že precej odslužene obleke, ki so jih nosili v petek in svetek, njihove mame pa so upale, da bodo do zime še zdržale. Tisti, ki so imeli oblek dovolj, pa so si kljub temu morali nadeti šolsko haljo.
V zgodovino šolske mode se je poglobila kustosinja razstave mag. Marjetka Balkovec Debevec. Pogledala je v šolske kronike, pravilnike, učiteljske dnevnike, zapise konferenc, prebrala pedagoško časopisje, pregledala stare fotografije ter zbrala obleke, ki jih hranijo redki zasebni zbiratelji in muzeji. Čeprav je obleka pomemben sestavni del vsake kulture, je nekaj tako vsakdanjega, da le malokdo shrani kakšen kos. Poleg tega je imela obleka včasih precej drugačno vrednost kot danes in so jo, večinoma, ponosili do konca.
Tako je v tridesetih letih prejšnjega stoletja učiteljsko društvo po šolah naredilo anketo o tem, kako so oblečeni šolarji na vasi, v mestu in industrijskem okolju. Med najrevnejšimi, zlasti dninarji in majhnimi kmeti, je bil rezultat skrb vzbujajoč: njihovi otroci so imeli samo eno obleko za vsak dan, podnevi in ponoči, bili so brez spodnjega perila in čevljev. » Pomagajte nam oblačiti revne šolarčke, ki še toliko obleke nimajo, da bi v šolo mogli, « je (sicer že leta 1876) pozival Učiteljski tovariš . Drugače je bilo v večjih krajih, zlasti na Gorenjskem; denimo s škofjeloškega območja so učitelji poročali, da so šolarji dostojno oblečeni in da ima večina po tri vrste oblačil: za vsak dan, za šolo in za praznike. Veliko pove tudi ugotovitev o spodnjem perilu. Imela ga je le petina fantov, nekoliko bolje je bilo med dekleti, ki so bila tudi na splošno bolje oblečena, je nekaj dejstev nanizala Marjetka Balkovec Debevec.

Zaželena siva barva

Revščina in borna oblačila so bili razlog, da so se tudi v našem šolskem sistemu uveljavile uniforme oziroma šolske halje. Te so namreč prikrile socialne razlike in navsezadnje obvarovale oblačila učencev – in učiteljev –, da so jih lahko dlje časa nosili. Leta 1906 so se pojavile pobude, da bi imeli učitelji enotna oblačila po vzoru sodnikov in podobnih poklicev, »najbolje sive barve«. »Učitelj, prihajaj, kolikor mogoče, čedno oblečen v šolo!« je leta 1906 pozival Učiteljski tovariš , Slovenski učitelj dve desetletji pozneje pa: »Učiteljica, ne bodi modna dama!« In tako so obleko šolnic zaznamovale stroge linije, visoko zapete bele bluze z dolgimi rokavi in do tal segajoča krila.
Tako rekoč v istem času, leta 1910, je bilo podobne pobude slišati za učence. Marjetka Balkovec Debevec je zasledila članek učitelja, ki je opisoval obisk na italijanski šoli in ugotavljal, da imajo tam enotna oblačila in da bi jih bilo smiselno uvesti tudi v slovenske šole. Hkrati, je dodala in pokazala staro razglednico z dečkoma, pa imamo dokaz, da so že leta 1906 imele nemške šole pri nas takšna oblačila.
Toda o pravih črnih haljah, kakršne si še danes predstavljamo kot stara šolska oblačila, lahko govorimo od uvedbe pri uršulinkah (v pravilih iz leta 1922 so natančno predpisane). Nosila jih niso le dekleta, ki so postala redovnice, temveč vsa tista, ki so se šolala pri tem redu. Uršulinke so si res zamislile stroga pravila za dovolj dostojna oblačila svojih učenk, a kljub vsemu so jim dopustile, da so se pokazale še kako drugače kot v črnem. Poleg te so namreč imele še sivo haljo in takšno za slovesne priložnosti v takrat zelo modnem mornarskem slogu.

Če bi oživele ...

Kako so bili videti šolarji in učitelji nekoč, so dodobra spoznale tudi (današnje) dijakinje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Prsti, vajeni povsem drugačnih krojev, so na podlagi starih fotografij sešili halje, ki so jih nosile vrstnice njihovih lastnic pred stoletjem. Deklice na mestni celjski šoli so pred stotimi leti nosile čedne oblekice z naborki, gojenke višje dekliške šole v Ljubljani so imele lično temno modro krilo in životu prilagojeno bluzo ter površnik, tudi učenke in učiteljice pri uršulinkah so bile lepo odete, čeprav se same takrat s tem najbrž ne bi strinjale. Kako bi bilo, če bi oživele , so v muzeju poimenovali ta sklop razstave, h kateremu so svoje dodale še dijakinje frizerske šole in – prav tako po starih fotografijah – izdelale lasulje. Fige, skrbno spletene in spete kite so krasile glave učiteljic, njihovi moški kolegi so morali biti skrbno ostriženi in obriti – učitelj, kakršen je predstavljen v muzeju, je bil izjema, pouči kustosinja.
Po vzoru odraslih so bili oblečeni tudi otroci. Deklice in dečki so bili pomanjšani ženske in moški, kot razkrivata rekonstrukciji oblačil, ki so jih nosili šolarji iz Loč na fotografiji iz leta 1920. Otroška moda se je namreč začela razvijati šele v šestdesetih letih. Do takrat je bilo oblačilo, morda še najznačilnejše za otroke, mornarska obleka – bolj je bila bela, premožnejša je bila družina. In družina otroka, ki je nosil oblekico, razstavljeno v šolskem muzeju, je bila premožna. Tistim, ki niso imeli denarja, so matere krpale obleke do zadnjega; marljivejše so luknjo opazile dovolj hitro in so lahko preprečile prehiter razkroj dragocenega oblačila ( » O pravem času in lepo zakrpana obleka se nosi še dolgo časa, « je zapisalo učiteljišče leta 1926).
Marjeta Balkovec Debevec iz predala povleče belo nogavico, ki jo je učiteljica očitno krpala, dokler je lahko, kajti sicer snežno bel kos blaga je bil pri prstih povsem pošit. To veščino ima dandanes morda le še kakšna babica, takrat pa je bilo krpanje del pouka. Pri tem so se deklice priučile še drugih veščin šivanja in si lahko – vsaj tiste pogumnejše – izdelale mnogo lepši in drznejši ovratnik za šolsko haljo. Te so bile sestavni del šolske zgodovine do konca sedemdesetih let, potem pa so se, čeprav se še kdaj sliši kakšna pobuda za ponovno uvedbo, vendarle zapisale v zgodovino.