Lignjada na otoku Unije

Od septembra do decembra enak pogled, če je vreme lepo – ko se začne sonce spuščati, izplujejo čolni: leseni, plastični, gumijasti, in obmirujejo daleč od obale, a še vidni z nje, čudovito ožarjeni od rdeče krogle za seboj. Nepremično obstanejo v enakomernih presledkih, negibni še dolgo po tem, ko sonce utone v morje, se spusti mrak in nastopi noč. To, da so negibni, pomeni, da lovijo lignje s svincem obteženo peškafondo in da tam lignji so. Če po nekaj metih – število je odvisno od potrpežljivosti – nič ne ulovijo, se prestavijo. Nekateri plujejo in vlečejo ribiško vrvico z lažjo vabo za seboj. Pravijo, da je pravi čas za lignje, ko je tako mrzlo, da pri ribolovu ne čutiš več prstov. Februarja po navadi prenehajo, a lovi se pravzaprav vse leto. Kvarnerski otok Unije ni edini, ki na koncu sezone lignjelova priredi ljudsko praznovanje s tekmovanjem in pirovanjem, ki je na zunaj videti kot živahna ljudska zabava s hrano, pijačo, pesmijo in plesom, pravzaprav pa ima globoko povezovalno funkcijo. Še posebno odročni in manj dostopni kraji, kar otoki neizpodbitno so, z ljudskimi običaji ohranjajo življenjski naboj v vasi: skrbijo, da se v obvladljivo majhnih skupinah ljudi zgodi dogodek, o katerem se med rednimi snidenji zvečer na rivi še dolgo pogovarjajo. Nekaj, kar jih druži. Pri tem so na boljšem od velikih in neobvladljivih človeških konglomeratov.

Kaj pomeni odročnost, se pokaže samo v slabih vremenskih razmerah, ko ladja, edina vsakdanja povezava z otokom (povezava, ki jo omogoča majhno poljsko letališče na razpotegnjeni unijanski ravnici, ni »za vsak dan«, ampak za nujne primere in – luksuz), ne vozi ali pa se do zadnjega trenutka ne ve, ali bo peljala ali ne, in če bo odpeljala, ali bo pristala na cilju ali pa se sredi vožnje obrnila in potnike odpeljala na varno (na Mali Lošinj) namesto na njihov cilj. Unijanski otrok, ki se šola drugje in se konec tedna vrača domov, lahko samo nemočno zre z ladje in pestuje domotožje. Še en teden brez družine ... Otočani modro vdano sprejemajo te naravne zakonitosti: z močnejšim od sebe se ni mogoče bosti, in s to lastnostjo prekašajo nerealno domišljanje celincev, da si lahko naravo podrejajo.

Lignjada seveda ni edini običaj. S podobnimi Unije, vas z 90 otoku stalno zapisanimi dušami (a 280 hišnimi številkami), s pošto, trgovino in dvema vse leto odprtima konobama, na 17 kvadratnih kilometrih velikem otoku istega imena, ohranjajo življenje in povezanost med domačini, čeprav je vsakič povabljen vsakdo, ki se takrat znajde na otoku. »Letos je to že tretje ljudsko praznovanje, eno pa je zaradi vremena odpadlo,« je povedal mladi župan Robert Nikolić, avtoritativni oče in skrbna mati Unijanov v eni osebi.

Cenjenega okusa
Lignjada je torej bila in kot nalašč je imelo slabo vreme na napovedano soboto enodnevni premor. Po navadi jo prirejajo na soboto pred godom svetega Andreja, zaščitnika Unij (in Škotske), 30. novembra. Tarča tekmovanja je bil navadni ligenj, Loligo vulgaris , ki ga vsak dan lovi na tisoče ribiških bark ob jadranski obali. Od vseh vrst glavonožcev v naših krajih so namreč lignji od nekdaj najbolj cenjeni. Sveži so zelo zdravi, bogati so s proteini in maščobami in vsebujejo minerale kalcij, fosfor, železo ter vitamine A in B1. Ali je ligenj svež ali ne, presodimo po tem, ali ob dotiku kromatofori v njegovi koži sprožijo spremembo barve. Zaradi okusnega mesa so tudi »univerzalna« vaba za vse morske ribe. Ribiči so jih od nekdaj lovili v jesensko-zimskem času, najraje v mraku, in najučinkoviteje ob polni luni, ko svetloba omogoča, da lahko lovijo vso noč. Dober kraj za lov sta tudi osvetljen pomol ali obala, saj svetloba privabi male ribe, za njimi pa se pripodijo še lignji. Zato si čedalje več ribičev pri lignjelovu pomaga s potopnimi lučmi. Izkušeni pravijo, da se jih največ nalovi ob sončnem vzhodu in zahodu ter da je lov »na roko« uspešnejši in ponuja več užitkov kot novodobne ribiške palice.

Poleti lignji živijo v večjih globinah (od 30 do 120 metrov), že jeseni in čez zimo pa priplavajo bliže obali, ki je bogatejša s hrano in varnejša. Migracije jat lignjev so verjetno povezane s temperaturnimi spremembami. Grajeni so tako, da zdržijo tudi najvišji tlak, vendar je obalno območje, na globini od 30 do 70 metrov, vseeno bogatejše z njimi kot sloji, globlji od 500 metrov, v katere se tudi lahko spustijo. A severni Jadran tako ali tako ne seže globlje od 80 metrov (južni je vrtoglavo globlji). V Jadranskem morju zrastejo največ do dveh kilogramov, v povprečju od 15 do 25 centimetrov. Ta plenilec, grajen kot živi torpedo z močno trikotno plavutjo v zadnjem delu za krmarjenje, je izvrsten plavalec. Kadar mu grozi nevarnost, izbrizga curek vode iz lijaka ter se kot raketa požene čez morsko gladino tudi deset in še več metrov daleč. Je hkrati plenilec (prehranjuje se z ribami in raki) in plen (morskih psov, tunov, zobatcev, orad itd.), nujen člen v prehranjevalni verigi, brez katere morski svet ne bi preživel. Ni ogrožena vrsta, čeprav se je tudi zanj marsikaj spremenilo, odkar se je razcvetela ribiška industrija in se širi krog ljudi, za katere je lignjelov konjiček, tako da morajo pomorščaki neredko voziti slalom med lučmi, preden prispejo v pristanišče.

Najskrivnostnejši so najgloblji
V skupino lignjev spada vrsta nenavadnih predstavnikov, o katerih so se od nekdaj spletale legende: od 1,2-metrskega puščičastega lignja iz Atlantskega ocena, z lučkami okrašenega ognjenega lignja do letečega, ki se z neznansko hitrostjo zaganja iz morja (menda prileti celo na krov ladij), krempljastega in jadralnega lignja, do orjaškookega prozornega. Najbolj pa burijo domišljijo najgloblje živeče vrste: globokomorski ligenj v južnem Atlantskem oceanu s kot glava velikimi očmi na pecljih. Zdaj je dokazan že tudi obstoj orjaških velelignjev, ki so največji in najtežji predstavniki vseh nevretenčarjev: dolgi so 6,5 metra, široki 1,2 metra, imajo več kot desetmetrske lovke in tehtajo tudi dve toni. Večjih oči kot oni (40 centimetrov v premeru) nima nobena žival, niti kiti. Največjega so ujeli leta 1933 na Novi Fundlandiji: s stegnjenimi lovkami je meril skoraj 22 metrov. Bogato nahajališče velelignjev so želodci kitov glavačev. Nekoč so imeli pripovedke o velelignjih, ki napadajo ladje, če se čutijo ogrožene (v Vernovih 20.000 miljah pod morjem na primer), za izmišljene, zdaj pa je zbranih dovolj dokazov o njihovi resničnosti. O svetlečem vražjem lignju (ki potapljača kot nič olajša za nekaj kilogramov) so ugotovili, da je živ fosil: skoraj nespremenjen se je ohranil iz skupine glavonožcev, izumrle že pred davnimi milijoni let.

S takšnimi pošastmi (ki jih v Jadranu sploh ni) naši tekmovalci seveda niso imeli opraviti: največja je tehtala 75 dekagramov. Jutranje ogrevanje za fante je bilo čiščenje čolnov, polnih alg. Unijanske alge so kot ptice selivke, nosi jih sem in tja, rive se sploh ne splača čistiti, ker jih »bo naslednji vihar spet odplaknil tja, od koder so prišle«. Čolne, ki jih je neurje zasulo s spolzkimi in težkimi temnorjavimi algami, pa je bilo treba izkopati iz njih in oprati. Tekmovali so po dva v enem čolnu, štirinajst ekip, 12 hrvaških in dve slovenski, torej 28 ljudi, med njimi dve ženski. Vse se je začelo ob enajstih z »registriranjem ekip«. Štelo se bo, kar bodo ujeli do šestih zvečer, ko morajo biti vsi tekmovalci doma in izročiti ulov sodniku. Lovno območje je bilo strogo določeno: širok pas morja od rta Arbita na zahodni obali Unij do rta Lokunji. Ekipa Željko & Željko (Krsmanović in Mitrović), ki je zmagala prejšnji dve leti in je lani postavila rekord z 11-kilogramskim ulovom, se je morala letos umakniti (na tretje mesto) vidno zadovoljnima novima zmagovalcema: Nikoli Subotiću in Slavenu Matkoviću, ki sta ujela 58 lignjev s skupno težo 7570 gramov. Vsak ligenj prinese določeno število točk in vsak gram tudi, vse skupaj seštejejo in dobijo pravičen izračun. Zakaj tolikšna razlika med ulovom različnih ekip (od nič do 7570 gramov), pa mi ni znal (ali hotel) nihče razložiti. Ribiška sreča, znanje, praksa ...vse skupaj? Razglasitev zmagovalcev, podelitev pokalov in nagrad ter ljudsko rajanje s harmonikarjem iz Čunskega na Lošinju, a domačo pevko (Matejo), ki svoje navdušenje nad ljudsko glasbo in plesom kot ošpice prenaša na navzoče. Peka lignjev na žaru na prostem in pojedina v domači gostilni sta trajali, dokler tistih notri ni pregnala utrujenost, tistih zunaj pa mraz. Dokončno pa se je praznovanje sklenilo šele naslednje deževno jutro, ko sta gospod »tehnični direktor tekmovanja« (župan Robert Nikolić) in gospod »sodnik« (Svetozar Vukelić) posadki katamarana, ki zvesto povezuje otok s kopnim in z drugimi otoki, predala, kar je dobrega ostalo od »fešte«. Ni veselja, če ga ne deliš, je življenjsko načelo gospoda sodnika, ki ima eno najmanjših hiš, a v njej verjetno največjo mizo na vsem otoku. »Da je prostora za več pujskov!« Ni čudno, da posadka da vse od sebe in se trudi pristati tudi, ko bi se imela vso pravico obrniti.

*

Spremenljivi kot okolje
Ligenj ima tako kot vsi glavonožci kratko življenje: leto dni. Njegova pot se konča, ko izleže jajčeca. Mresti se večinoma od marca do julija, lahko pa vse leto. Ko doseže dolžino od 10 do 16 centimetrov, je spolno zrel. Samci, ki imajo v sprednjem delu vidne črne pike ali črtice, rastejo hitreje od samic in so praviloma večji. Samica po navadi izleže približno 6000 podolgovatih jajčec, jih zlepi z želatinastim ovojem v večje ali manjše gmote in jih kot sipa obesi na razne predmete. Po 20 dneh se izležejo ličinke in nekaj dni živijo kot plankton, s katerim se hranijo. Lovijo večji plen od sebe in so izjemno hitre. Zaradi idealne oblike je ligenj veliko hitrejši od vseh drugih glavonožcev. Kot sipa ima še ostanke lupine, le da že brez apnenca, podobne prozornemu, elastičnemu ptičjemu peresu. Kot pove že ime reda deseterolovkarjev, v katerega spada, ima deset lovk. Dve daljši sta lovni; pri lovu ju izstreli in z njima pritegne plen do drugih lovk, ki ga ne izpustijo. Ima zelo razvite oči z roženico, zaščiteno z membrano, na kateri so senzorji za vibracije, voh ... Kot vsi mehkužci je pokrit s kromatofori, ki v hipu spremenijo barvo telesa – v obrambne namene in za primitivno komunikacijo, zlasti med parjenjem (ki je pri nekaterih vrstah grob in boleč obred). Zaradi intenzivnega izbrizgavanja črnila, kadar se počuti ogroženega, ga Italijani imenujejo »črnilnik«. Njegova barva je odvisna od barve dna, kjer živi. Na peščenih tleh je svetlejši, na algastih sivorjavkast, je povedal prof. dr. Alen Soldo s fakultete za ribištvo v Splitu, ki je spremljal novembrsko tekmovanje v lignjelovu na Unijah.