Ljudje izbirajo med tem, kar je na voljo, ne med tem, kar si želijo

Indio Solari je argentinski rocker, ki je izven Argentine bolj malo znan, toda na širnem svetu le redki glasbeniki na koncerte zvabijo toliko ljudi. Najprej je bil član znamenite skupine Los Redondos, po letu 2001 je krenil na samostojno pot, v obeh primerih pa je redno polnil stadione z vsaj 50.000 ljudmi.

Zadnji koncert je pripravil 11. marca 2017, ko je šla vsa manija izven nadzora. Čeprav je bilo na voljo 150.000 kart, je na hipodrom v Olavarríi (provinca Buenos Aires) prišlo celo 600.000 ljudi. Nastal je kaos, varnostne službe niso zmogle več nadzorovati množice, zato je več ljudi umrlo.

Že pred tem je pripravil več podobnih koncertov, zato je postalo jasno, da kaj takšnega ni več mogoče kontrolirati. V vse slabšem stanju je tudi njegovo zdravstveno stanje, saj se bori s Parkinsonovo boleznijo, zato novega koncerta verjetno ne bo nikoli več.

Ravno o zdravju je nedavno spregovoril za argentinski radio Futuröck FM. »Življenje se mi slabša. Moje zdravje je zdaj moja služba. So dnevi, ko se mi ne ljubi prav nič. In ko se mi ne ljubi nič, pač ne počnem ničesar,« je povedal 76-letnik. Občasno ga k sodelovanju povabijo mlajši glasbeniki, toda vabila zavrača, saj noče prevzemati glavne pozornosti: »Če pridem samo poslušati, ljudje takoj pridejo k meni in s tem pokvarim zabavo.«

Nikoli nima dlake na jeziku, ko je treba opozarjati na lažnive in skorumpirane politike, ki jih v Argentini nikdar ne primanjkuje. »Sramotno je, kako se igrajo z našimi življenji. Vseeno mi je, ali gre za predsednika, ministra ali kongresnika: vsi igrajo to igro prizadevanja za osebno korist. Politika bi morala biti umetnost vladanja, v resnici pa je umetnost prilagajanja. To se vidi v govorih, v gestah in v tistih, ki spreminjajo svojo zastavo glede na veter. In najhuje je, da ljudje na koncu izbirajo med tem, kar je na voljo, in ne med tem, kar si želijo.«

Sedanjega predsednika Javierja Mileija je opisal kot farso, ki goji strategijo »kruha in cirkusa«. »Vidim utrujeno družbo. Manjka nam veselja. Ljudje živijo v strahu, v jezi. Ne zaupajo nikomur, niti sebi. Težava je v tem, da navadni državljani nimajo orodij, da bi stvari spremenili: skušajo samo preživeti. Neenakost, revščina, pomanjkanje izobrazbe ... Vse to vam ne pušča prostora za razmišljanje o skupnosti. In ko skupnosti ni, je vsak zase.«