Med kosci tudi ženska in med grabljícami fant

»Bil sem na vseh tekmovanjih v košnji, ampak danes sem prvič zmagal. Res sem si želel te zmage, saj se mi je zdelo, da bi bilo to najlepše darilo za rojstni dan! In uspelo je!« se je s širokim nasmehom veselil Jaka Ivanič, eden od štirinajstih koscev, ki so se pomerili v ročni košnji Nerajskih lugov v Krajinskem parku Lahinja.

To je bila v resnici le ena od njegovih neštetih zmag z visoko travo, saj je, kot se je predstavil, »čistokrvni kmečki fant«, ki koso vleče že od sedmega leta. »Ata mi je rekel, kar boš ti, meni ne bo treba. In tako je bilo. On mi je klepal koso in jo brusil, ko sem se naučil, pa sem jo jaz njemu. Še vedno kosim z ročno koso, a le okoli hiše za krmo ovac. Toliko da ne pozabim! Saj veste, kar se Janezek nauči, to Janez zna,« je zadovoljno razlagal. Žal mu je bilo edino, da se tokratnega tekmovanja v košnji ni udeležil njegov vnuk.

»Bi šla katera grabit?«

Ob koncu tekmovanja v ročni košnji in grabljenju, družabne prireditve RIC Bele krajine, Društva Krnica in novomeške enote zavoda za varstvo narave, s katero želijo spodbuditi košnjo močvirnih travnikov v naravnem rezervatu Nerajski lugi, je bilo sonce že skoraj v zenitu, sence ni več dajalo niti višje grmovnato rastje, ki je obdajalo stadion. Pa tudi začelo se je šele takrat, ko bi se pravi kosci že vrnili s travnikov. »Pazi, da mi ne bodo kose ukradli!« je starejši možak še pred startom navrgel kolegu, ki je stal ob nizu kos in grabelj, edinega orodja, s katerim se je bilo treba spopasti s travo, segajočo do kolen, na 15 kvadratnih metrov velikih parcelah. »Bi šla katera grabit?« je ženske pozvala Vera Vardjan, lončarka, predsednica Društva Krnica in duša tekmovanja, ko je ugotovila, da v tej kategoriji očitno ne bo vseh prijavljenih.

»Jaz še nikoli niti gledala nisem!« je odgovorila ena od članic Društva kmečkih žena Dragatuš, a je bila že kmalu pri prijavni mizi. Društvo je skrbelo tudi za premagovanje treme; članice so s prtljažnika manjšega tovornjaka točile, kar je kdo potreboval. Tisti hip so se v usta najpogosteje stekali odmerki doma pripravljenih aperitivov – za en evro. Ker so se članice rekrutirale v tekmovalno vrsto, so priložnostni bar prevzele tri najmlajše, Larisa, Neja in Neli, z naročilom: »Zdaj pa se naučite cenika!«

»Še zadnje možnosti za prijavo!« je bil zadnji uradni poziv, nato pa je sledil žreb parcel za kosce in grabljíce. V moškem taboru so dobili eno žensko tekmico, v ženskem pa enega fanta, a še preden so kose zarezale v močvirsko travo, se je bilo treba seznaniti s pravili. Za uvrstitev sta šteli tako hitrost košenja kot natančnost, torej čistost parcele. »Ob istem številu točk je boljši tekmovalec tisti, ki dobi boljšo oceno za kakovost,« je odmeval ženski glas iz zvočnika.

Po pozivu, naj se pripravijo tekmovalci s parcelami 1, 3 in 5, se je pripravilo tudi občinstvo. Iz grmovnate sence je zavzelo navijaške položaje na soncu. In glej, tekmovalec na parceli 1 Franc Štajdohar je že po dveh rezih s koso zlomil leseno držalo in odstopil. Očitno se je uresničila šala, ki mu jo je pred kratkim navrgla Vera Vardjan, češ, Franc, če boš zadnji, imamo zate spet kilo moke. Pri preostalih dveh tekmovalcih so iz občinstva deževale opazke in spodbude: »Kontra ven kosi, ne pa skupaj!«, »Čisto kosi!«, »Malo nabrusi, Gorazd!«, »Dajmo, Nejc, še malo!«, »Gorazd, še po sredini potegni!« Ko je napovedovalka opazila prvo koso v zraku, se je po Nerajskih lugih prvič razlegel aplavz.

»Zdaj imamo prvo tekmovalko!« je edino žensko, ki je nastopila v tretjem krogu, predstavila napovedovalka, gledalci pa so njen pogum nagradili z aplavzom in vzkliki. Kot je Zdenka Špehar povedala pred startom, veliko kosi tudi doma, saj imajo v teh krajih travniki veliko kamna. »Sin kosi s kosilnico na nitko, jaz pa je ne morem vžgati, zato kosim ročno,« se je pošalila. »Ročno sem začela kositi pred dvema letoma, ko sta mi umrla tast in mož. Dva oplaza moram ročno pokositi, a ju ponavadi le po enkrat, da se nam kače ne zaredijo. Lani jih je bilo več kot letos,« je opazila.

»Dajmo, Zdenka!«

»Pripravljeni! Tri, dva, ena! Dajmo, Zdenka! Jaz bom tudi za žensko navijala!« je napovedovalka priznala na glas. V močni sončni pripeki se je med glasnim spodbujanjem slišal značilni glas kose. »Dajmo, Zdenka, pomembno je, da kosa ostane cela!« jo je opogumljala ena od gospa, »bravo, bravo« je bilo pogosto slišati tudi iz moških ust, ki so ugotavljala tudi, da je pri košnji zelo natančna. Čeprav je zaostala za sotekmovalcema, je požela večji aplavz in občudovanje, zato ni šlo brez izjave pred mikrofonom. »Je bilo težko?« »Ni!« je skromno odvrnila v smehu. »Vaša parcela je tako čista, kot bi imeli kaj bolj motoriziranega. Je fino biti v kategoriji med moškimi ali mislite, da bi morali biti v drugi, ker ste ženska?« je še zanimalo napovedovalko. »Kaj jaz vem,« je odvrnila Zdenka Špehar.

Potem ko je odmerjeno na parceli 14, tokrat s soncem v hrbet, pokosil še temnolasi moški, se je iz zvočnika slišalo vprašanje: »Po premisleku in debati s komisijo se sprašujemo, ali damo gospodu na parceli 1 še eno možnost.« Občinstvo je glasno pritrdilo. Franc Štajdohar, občinski, kot so ga (zaradi službe v javni upravi) naslavljali prijatelji in znanci, se je nad travo na parceli 1 podal s koso, izposojeno od Tineta Svetiča. Kot je povedal Svetič, mu je koso nabrusil najboljši serviser v teh krajih – Janez Mravinc. Ta je pozorno spremljal, kako se je z njo odrezal Tine, ki je na treh prejšnjih tekmovanjih dvakrat osvojil drugo mesto. Tudi Štajdohar je tokrat Tinetovo koso vihtel tako hitro in natančno, da ga je pripeljala na drugo mesto.

Kot je po razglasitvi dejal v senci, je bila tudi njegova, ki se je žal zlomila, dobro nabrušena. »S to sem bil leta 2009 tretji, Tine pa drugi, zdaj sva se pa zamenjala. Žal mi je, da sem ga z njegovo koso prehitel, toda on jih ima čez 60, jaz pa čez 50. To je edina razlika,« je priznal kolegialno. A Tine, ki se mu je uspelo prebiti na tretje mesto, mu drugega ni zavidal. V ospredju je bilo predvsem druženje, četudi se je tričlanska komisija z Albinom Balkovcem na čelu z veliko resnostjo lotila ocenjevanja. Francu Štajdoharju so pribili pet kazenskih sekund za odstop v prvem krogu, a se je kljub temu zavihtel med zmagovalno trojico. Tudi njegova žena Ivanka je v grabljenju osvojila drugo mesto in uvrstitvi pospremila z besedami: »Če bi se doma tako obrnila ...«

Le še okoli hiš in na strminah

Ko so popisali in ocenili čistost parcel, so prišle na vrsto grabljíce, ki so najprej morale prisluhniti pravilom. V skupno uvrstitev so štele tako hitrost grabljenja kot čistost in oblika travnate kopice. »Če imata dve grabljíci isto število točk, je boljša tista, ki jih je dobila več pri čistoči grabljenja in izdelavi kopice,« je bilo navodilo.

Že je bila pozvana prva trojica, ki je morala na kup pograbiti tisto, kar so nakosili na parcelah 1, 3 in 5. Iz občinstva se je slišalo naročilo: »Helena, ti moraš biti prva, ker ti nisem dosti pustil!« Ko je prva dvignila grablje, je izjavila, da radler pomaga pa tudi, da so bile grablje dobre. Med tekmovalkami srednjih let sta izstopala najstarejša udeleženka Katarina Jernevič, ki je prišla tekmovat skrbno urejena, ter 17-letni Jakob Pešelj, ki je bil v prejšnjih letih najmlajši med kosci. Tokrat so bolj potrebovali grabljače, pa je poskusil, a sta ga z grabljami v končnem seštevku v več pogledih prehiteli Mira Garantini in Ivanka Štajdohar. »Ja, tudi moji vrstniki in mlajši fantje, ki živijo na kmetijah, še obvladajo ročno košenje,« je pritrdil.

Opravili, ki sta še nedolgo tega najbolj zaznamovali poletja na podeželju, danes po besedah več udeležencev živita bolj ali manj le še okoli hiš, na strmih pobočjih in tam, kjer trava raste med kamenjem. Tudi to območje bi se zaraslo že v nekaj letih, če lastnikov, ki drugače tod kosijo z motornimi kosilnicami, k temu ne bi spodbujali tudi s tekmovalnim srečanjem Pokosimo Nerajske luge. Prvič so ga priredili leta 2007. »Zdaj ga tri leta nismo imeli, ker je mene zadela strela in si dve leti nisem opomogla [o tej izkušnji je napisala tudi knjigo z naslovom Med nebom in zemljo, op. p.]. Niso pa hoteli nadaljevati brez mene!« je Vera Vardjan dejala v smehu.

Kot se je spomnil Janez Mravinc, so Nerajske luge ponavadi kosili nazadnje. Močvirska trava namreč ni imela kakšnega posebnega pomena v reji živine, tako zaradi manjše hranilne vrednosti kot zaradi nevarnosti zajedalske bolezni – metljavosti.

Med kosci se je preizkusil tudi Matej Simčič z Zavoda RS za varstvo narave iz Območne enote Novo mesto, saj se mu zdi poučno ohranjati tradicijo. Vedno je občudoval svojega starega očeta, kako lahkotno je kosil. »To je bila prava poezija gibanja, brušenja in košnje. Zato si tudi mlad človek misli, da bo s travo opravil na mah, a ni tako lahko. Osnovna ideja prireditve je druženje in videti je, da domačinom veliko pomeni. Mislim, da bi jim moral večkrat prisluhniti tudi upravljavec,« je dejal. Opomnil je na pomen pravega časa košnje v Krajinskem parku Lahinja, parku, v katerem se prepletajo elementi narave in kulture (vključen je v evropsko ekološko omrežje Natura 2000). Na ožjem območju parka sta med najbolj slovitimi prebivalkami močvirska sklednica, edina domorodna želva v Sloveniji, ter močvirska kukavica, ki ni ptica, temveč orhideja.

Po Simčičevih besedah smo po nekaterih ocenah v samo zadnjih nekaj desetletjih izgubili od 40 do 60 odstotkov mokrišč in s tem bogat rastlinski in živalski svet. Za ohranitev raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst pa je pomembno ohranjati in ponovno obujati zlasti mrežo manjših mokrišč.