Mladi, ustvarjalni, izobraženi – sodobni rokodelci

Niso ravno rokodelci, bolj se istovetijo z izrazom krafterji ali nekakšni sodobni rokodelci, kakor sta jih v knjigi Delavnica, polna nereda poimenovali Maja Korun Hočevar in Valentina Vovk. So mladi, izobraženi, kreativni, prekipevajo od zamisli, a nemalokrat izgubljeni v sistemskem neredu, ki jim jemlje energijo za tisto, kar jim je v največje veselje: ustvarjanje lepih stvari.

Delavnica, polna nereda nikakor ni prva knjiga o slovenskih rokodelcih, je pa prva, ki se loteva rokodelcev nove generacije. To so tisti, ki so najbrž v sebi ves čas nosili kopico iskrivih zamisli, a jih morda ne bi uresničili, če se ne bi znašli v takšnih življenjskih okoliščinah. Pojavljati so se začeli na umetniških sejmih v urbanem okolju, zlasti v Ljubljani (med najbolj znanimi so Artmarket, Artish in sejem v parku Tabor), njihovi izdelki so počasi pronicali v prijateljske profile na facebooku in drugih družbenih omrežjih in prav tam jih je v čedalje večjem številu začela zaznavati tudi Maja Korun Hočevar, etnologinja in direktorica Zavoda lab laar (njegovo poslanstvo je spodbujanje sodobnega rokodelstva in združevanje različnih ustvarjalcev).

»Začela sem se spraševati, kakšna je resnica o teh ljudeh. Zavedala sem se, da zahteva ustvarjanje tovrstnih izdelkov zelo angažirano delo, poskus s tem preživeti pa se mi je zdel že kar malo vesoljska misija,« je prostodušno povedala na predstavitvi knjige. Raziskovanja se je lotila s teoretičnega vidika, Valentina Vovk pa je šla v delavnice in pogledala pod prste desetinam rokodelcev. Naposled so jih iz množice izločili 33 z različnimi znanji in veščinami, čeprav je bilo gradiva vsaj še za dve knjigi, kakršna je Delavnica, polna nereda (izšla je pod okriljem Zavoda lab laar in Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti).

Knjiga je tudi uvedla termin sodobni rokodelec, s čimer je hkrati ustregla jeziku in tradiciji ter razmišljanju mladega življa, usmerjenega k prepoznavnosti na medmrežju, ki ga obvladuje angleški jezik. »Rokodelci je prav lepa beseda, ki dobro ponazarja njihovo delo, vendar ima arhaičen prizvok, s tem pa se mladi nočejo identificirati. Večinoma so šolani, zato se raje vidijo kot umetniki, oblikovalci,« je pojasnila Maja Korun Hočevar.

Sami za vse

Ugotovitve knjige so pravzaprav odraz časa, v katerem živimo: rokodelci nove generacije so mladi in izobraženi ljudje, ki jih je sila ustvarjalnosti iztrgala delovnemu ritmu povprečnega človeka in so jo preprosto morali izživeti, ali pa so se – ravno nasprotno – znašli na trgu dela, toda brez dela ali vsaj perspektive, da bi ga kmalu dobili. Zavlekli so se v domače kotičke in začeli ustvarjati, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Glavna ugotovitev leto in pol dolgega raziskovanja je, kot je poudarila Maja Korun Hočevar, da je to področje, kjer vlada kaos in kjer ustvarjalci nimajo ustaljenih prodajnih poti, ki bi jim zagotovile perspektivo.

Sejmi so se v zadnjem času tako namnožili, da ciljne publike ne dosegajo več, spletna omrežja so sicer idealen trg, a zahtevajo veliko časa in energije, in nenadoma se ustvarjalci znajdejo v položaju, ko nimajo več časa za ustvarjanje, je opozorila avtorica portretov Valentina Vovk. Ali z besedami urednice knjige: »Za vse so sami.« Kriza, ki je potrošnike spremenila v varčevalce, je boj za vsakdanjih kruh še otežila. Trgovci hlepijo za visokimi maržami, med potrošniki pa se je kakor nadležna epidemija razširila miselnost, da za delo, v katerem nekdo uživa, ni treba plačati – ali pa morda ravno toliko, da se pokrijejo stroški materiala.

Sistemski nered

In to v glavnem potrjujejo tudi pričevanja mladih rokodelcev. Urša Nina Cigler je dekle, ki jo je bilo videti na številnih sejmih v Ljubljani, zlasti na tistih prednovoletnih, ko je postopala za stojnico in prispevala k temu, da se je pod marsikatero novoletno jelko znašel par pisanih copat iz filca. V množici sodobnih rokodelcev je med tistimi, ki jih ni rodilo pomanjkanje delovnih mest, temveč je preprosto to morala narediti, je povedalo dekle s temperamentom in voljo, kakršna si delijo ustvarjalci njene vrste. Že fotografije, ki jih je za knjigo posnel Maj Pavček, izdajajo, da so to ljudje z močno voljo, pripravljeni delati, predvsem pa se še vedno znajo prepustiti domišljiji in ji dovoliti, da v njihove delavnice vnese kanec nereda. Ampak tistega ličnega, seveda, kakršen je tudi, kot je razbrati iz opisa v knjigi, delovni prostor Urše Nine.

Začela je pred približno osmimi leti, takrat je še sodelovala s Prometejem. »Za njihovo revijo Atelje sem enkrat naredila nekaj izdelkov iz filca. Ljudem so bili zelo všeč, pa sem si rekla, da bi bilo vredno poskusiti bolj resno.« Prej je prirejala različne tečaje risanja in slikanja, tudi sama je slikala, fotografirala, kiparila, izdelovala lutke ..., je naštevala. Potem pa je počasi začela vse to opuščati, posvetila se je ustvarjanju iz filca in nastala je blagovna znamka Ursanina. Tega se je lotila ravno dovolj zgodaj, da je ujela čas, ko so bili ljudje lačni domiselnih in lepih izdelkov, česa drugačnega. »Leta 2008 se je veliko prodalo, že na Artmarketu pa še potem na novoletnem sejmu,« je razlagala. A glavni in najučinkovitejši trg je, kot je dodala, nesporno facebook.

Zadnja leta se je prodaja tako rekoč ustavila, ponudbe je več, za nameček so se pojavile še številne kopije – posnetke njenih copat so, denimo, začeli prodajati celo v velikih trgovskih središčih. Nastalo je toliko različnih kopij, da se je izgubila sled, od kod prihaja ideja. »Lahko bi šla v tožbo, a s tem bi izgubila kreativno moč,« je razmišljala. In te ji nemalokrat zmanjka že zaradi razpetosti med skrbjo za posel in kreativnostjo. »Zelo rada bi ustvarjala osem ur na dan, a mi čas jemljejo vsa druga opravila,« je ponovila ugotovitev avtoric knjige. Zato bi si želela, da bi obstajala nekakšna organizacija, ki bi prevzela vsa tista opravila, ki rokodelcem jemljejo čas za delo.

Vrednost osebnostnega profila

Čeprav se je novodobnih rokodelcev polastil kanec nečimrnosti in pogosto raje rečejo, da so krafterji, imajo resnici na ljubo veliko skupnega z rokodelci, kakršni so se nam ohranili v zavesti. Na tem področju je vedno – ali pa vsaj v zadnjih 40 letih, kakor pravi etnolog dr. Janez Bogataj – vladal velik nered. »Iz tega bi lahko nastala humoreska, ker se enaki problemi pojavljajo vedno znova. Nič se ni spremenilo. Pravzaprav bi se ta knjiga namesto Delavnica, polna nereda lahko imenovala Slovenija, polna nereda,« je bil kakor vedno slikovit eden najbolj znanih slovenskih etnologov.

V Sloveniji opaža predvsem tri skupine rokodelcev. Prva nadaljuje izročilo oziroma dediščino, druga jo nadgrajuje oziroma preoblikuje, tretja pa na novo izumlja. In v tej zadnji skupini – čeprav Bogataj ne vidi razloga za razlikovanje – je večina podmladka, ki sledi drugačni estetiki, predvsem pa ga opredeljuje iskanje lastne prepoznavnosti in osebnostnega profila. Ne glede na to, kako jih imenujemo, pa se lahko slovenski rokodelci, kakor sta se strinjala Urša Nina Cigler in Janez Bogataj, brez kakršnega koli sramu ali oklevanja primerjajo s tujimi, pravzaprav jih celo presegajo.

»Z lahkoto konkuriramo tujim rokodelcem. Naši potenciali so neizmerni, vendar potrebujemo sistemske rešitve, ki nam bodo omogočale delo,« je znova opozorila Urša Nina Cigler. Tudi ona si zdaj pot utira v tujino.