Mnogi se vrnejo, 
a večkrat na drug študij

Vzrokov za to neučinkovitost je veliko, med drugim sta k njej gotovo pripomogla študentsko delo in absolventski staž, ki ga je nesorazmerno veliko absolventov podaljšalo z zdravniškimi potrdili, s tem pa so si še za leto dni zagotovili status in tudi pravico do študentskega dela. Toda ob študentih s podaljškom imamo pri nas tudi za zdaj uradno neugotovljeno število vpisanih, ki študija nikoli ne končajo oziroma ga nadaljujejo šele po večletni prekinitvi, velikokrat na povsem drugem programu – ne le vsebinsko drugačnem, temveč tudi na drugačni, očitno laže dosegljivi stopnji. Tako, na primer, prvotno univerzitetni študij v tem nadaljevanju zamenja visokošolski strokovni ali višješolski strokovni program. Zakaj ni mogoče o teh, ki študija sploh ne dokončajo ali ga končajo z zamudo, govoriti s konkretnimi številkami? Zato, ker jih pri nas očitno ne spremljamo na nacionalni ravni, prav tako pa teh podatkov nimajo niti na naši največji visokošolski ustanovi, ljubljanski univerzi. Zato se lahko pri ugotavljanju deleža vpisanih študentov, ki nikoli ne doštudirajo, opremo samo na neuradne ocene, ki se med seboj močno razlikujejo in se gibljejo od desetih do štiridesetih odstotkov.

Kateri so vzroki za nedokončanje študija in kakšna je usoda tako imenovanih faliranih študentov? Tudi o tem ni uradnih podatkov, a zelo očitno je, da je med vzroki slaba motiviranost oziroma zgrešena študijska izbira, neugotovljiv delež krivde imajo še neustrezna organizacija študija in slabe didaktične sposobnosti visokošolskih učiteljev. Domnevno niti ni malo tistih, ki odnehajo zato, ker je redni študij zanje preveliko finančno breme. Obstaja pa tudi velika skupina tistih, ki ne doštudirajo zato, ker nikoli niso nameravali doštudirati, ampak so se vpisali samo zato, ker morda po srednji šoli niso dobili zaposlitve in ker so hoteli izkoristiti bonuse študentskega statusa, predvsem pravico do študentskega dela.

Uničeno strokovno šolstvo

Kot smo izvedeli v pogovoru s prof. dr. Stanetom Pejovnikom, rektorjem Univerze v Ljubljani, si tam obetajo, da bodo omenjene manjkajoče podatke v kratkem dobili, in sicer prek univerzitetnega kariernega centra, ki se bo kadrovsko okrepil. Rektor meni, da fiktivni vpis na ljubljanski univerzi ne presega deset odstotkov: »Vem, da večina meni, da je fiktivni vpis precej večji, kot mislim sam, morda imajo prav, vendar sem trdno prepričan, da je teh študentov pri nas manj kot tretjina. Namenoma sem izbral spodnjo mejo, ker nočem mladim delati krivice in brez dokazov dvomiti o njihovih študijskih namenih. Prepričan sem, da so se mnogi od tistih, ki fiktivno študirajo, za to odločili zaradi eksistence, ki jo potrebujejo v nekem obdobju. Mislim, da velika večina tistih, ki se vpišejo, vsaj sprva poskuša študirati ... Vsekakor o tem ni mogoče soditi na pamet, potrebovali bi obsežno študijo in upam, da jo bomo tudi dobili.«

Po rektorjevih besedah je precej bolj jasna razlika med vpisanimi in diplomanti – ta znaša okrog 30 odstotkov –, kjer pa prav tako manjka pregled daljšega obdobja: »Ljudje odnehajo, se za krajši ali daljši čas zaposlijo in pozneje znova lotijo študija. Pri tem so precejšnje razlike med članicami Univerze v Ljubljani, saj je tam, kjer je vpisna selekcija zelo stroga, neprimerno večji delež diplomantov. Na umetniških akademijah diplomirajo tako rekoč vsi, na medicini večina, na tehniških študijih je osip že precej večji.« Kot meni Pejovnik, bi lahko precejšen del študijskega osipa pripisali temu, da smo v Sloveniji v preteklih letih mlade iz srednjih strokovnih šol preusmerili na gimnazije in od tam na študij. »Žal je Slovenija uničila strokovno šolstvo, ki ni samo dober temelj za zaposlitev, temveč tudi za študij. Če bi hoteli to popraviti, bi morali najprej spremeniti javno mnenje.«

Izobrazbenega 
dodatka ne bo več

 Na koncu lahko dodamo še ugotovitev, ki na videz ni neposredno povezana z našo temo, namreč (ne)upoštevanje terciarne izobrazbe v pokojninskem zakonu. V še veljavnem zakonu je čas rednega študija, ki je bil potreben za doseganje določene izobrazbe, upoštevan pri seštevku skupne delovne dobe, in to vsem tistim, ki so že ali še bodo do konca tega leta izpolnili pogoje, omogoča upokojitev. Z uveljavitvijo novega zakona pa tega izobrazbenega »dodatka« ne bo več, kar – kot nam je v času razprave o novem pokojninskem zakonu povedal Peter Pogačar, vodja strokovne skupine za pripravo pokojninske reforme – pomeni menda odpravo tovrstnega slovenskega anahronizma, saj v nobeni drugi evropski državi študijskih let ne upoštevajo pri odmeri pogojev za upokojitev. Pogačar je pojasnil tudi, da pri upokojitvi ni mogoče upoštevati obdobja, za katero ni plačanih prispevkov.

In kje je torej povezava med tem pokojninskim »popravkom« in obravnavanimi študijskimi neuspešneži? V tem, da je država (nehote?) po eni strani odpravila stimulacijo rednega študija do diplome, po drugi strani pa je s tem pokazala, da se bolj splača prekiniti redni študij, se zaposliti in diplomirati pozneje, po možnosti na račun svojega podjetja. Res je, da bo študentom malo delo odslej omogočalo tudi nabiranje delovne dobe, vendar so v Študentski organizaciji Slovenije izračunali, da lahko tako – tudi če maksimalno izkoristijo malo delo – naberejo samo 46 dni delovne dobe na leto študija.