Molčeča diva, ki je govorila s pogledom

Novico o smrti igralke Claudie Cardinale, ki je zakrožila v torek zvečer, so italijanski mediji pospremili z naslovi, da se je poslovila ena največjih zvezd italijanskega in mednarodnega filma, uporniška diva, muza Viscontija in Fellinija, molčeča diva, ki je govorila s pogledom, in ženska stotih življenj.

Poslovila se je v 88. letu na svojem domu v Nemoursu v bližini Pariza, kjer je živela dolga leta. Francija je bila poleg Italije in Tunizije, kjer se je rodila, ena od njenih treh domovin. Kot je sporočil njen agent Laurent Savry, sta bila v zadnjih trenutkih ob njej tudi njena otroka, sin Patrick in hči Claudia. Iz kroga velikih italijanskih igralk, ki so si ustvarile svetovni sloves in so sodile v zlato obdobje italijanskega filma, tako ostaja le še Sofia Loren.

Claudia Cardinale se je rodila leta 1938 v sicilijanski družini v Tunisu, v času, ko je bila Tunizija še francoski protektorat. Tam jo je odkril francoski režiser René Vautier in z njo posnel kratkometražni film Les Anneaux d'or, ki je celo slavil v Berlinu. Po zmagi na lepotnem tekmovanju v Tuniziji pa je za nagrado prejela ogled filmskega festivala v Benetkah, ki je nanjo naredil velik vtis. Pri 20 letih je z režiserjem Mariom Monicellijem posnela svoj prvi celovečerec, komedijo Rufufu, v kateri je imela krajši prizor. Pozneje je priznala, da italijanščine ni obvladala in da je komaj razumela, kaj ji na setu govorijo. Vešča je bila namreč francoščine, arabščine in sicilijanskega dialekta.

Čeprav je sprva govorila, da je film ne zanima, je bila njena pot zapečatena. Leto 1963 je bilo eno najbolj ključnih za njeno kariero. Posnela je dva izjemna filma, ki bi že sama po sebi povsem zadoščala za status zvezdnice in vpis v filmsko zgodovino. Film Gepard v režiji Luchina Viscontija jo je ob Burtu Lancastru in Alainu Delonu izstrelil med zvezde, Federico Fellini pa ji je dal priložnost v svoji nadrealistični zgodbi 8 1/2, v kateri je bil njen soigralec veliki italijanski zvezdnik Marcello Mastroianni.

Film Gepard v režiji Luchina Viscontija jo je ob Burtu Lancastru in Alainu Delonu izstrelil med zvezde. FOTO: promocijsko gradivo

Neodvisna in svobodomiselna ženska

Vendar je bil to šele začetek bogate kariere, v kateri je posnela več kot 150 filmov in sodelovala z najboljšimi svetovnimi režiserji. Vse večja prepoznavnost jo je popeljala v Hollywood, kjer je leta 1968 zaigrala v komični pustolovščini Rožnati panter v režiji Blaka Edwardsa in filmu Bilo je nekoč na Divjem zahodu, v režiji priznanega rojaka Sergia Leoneja.

Življenje jo je postavilo tudi pred težke preizkušnje. Kot mlado dekle je bila žrtev posilstva, a je sina vseeno obdržala. Da bi se izognila škandalu, je Patricka predstavljala kot brata. Njen prvi mož, filmski producent Franco Cristaldi, je naredil vse, da bi, potem ko se je od njega ločila zaradi italijanskega režiserja Pasqualeja Squitierija, zablokiral njeno kariero. Iz zagate ji je pomagal še en veliki italijanski režiser Franco Zeffirelli z vlogo v televizijski miniseriji Jezus iz Nazareta. V zakonu s Squitierijem se jima je rodila hči Claudia, poročena pa sta ostala vse do njegove smrti. Uspehe je žela tudi v gledališču. Leta 2002 je na berlinskem filmskem festivalu prejela nagrado za življenjsko delo in ob tem izjavila, da je imela izjemno kariero: »Živela sem več kot 150 življenj, bila sem prostitutka, svetnica, romantičarka, najrazličnejše ženske. Čudovito je, ko dobiš priložnost, da se lahko spreminjaš.«

V kolektivnem spominu bo Claudia Cardinale ostala ne le kot izjemna igralka in lepotica, temveč tudi kot neodvisna in svobodomiselna ženska. Nekoč je namerno kršila protokol in se na avdienci pri papežu pojavila v mini krilu.