Na bezgovih pecljih

Te dni se je v meni spet prebudil duh pradavnine, duh nabiralke. Bezgovi grmi so se ob bližnjem potoku razprli skorajda čez noč. Spodbudila jih je vročina, zato nisem smela odlašati. Nežnih dehtečih cvetov v barvi šampanjca je bilo še pred nekaj dnevi le za vzorec, zdaj je bil gozd skoraj povsem pobeljen, strast pa močnejša od kopriv in trnjev.

Izgubljena v Evropi

Vidim, da cvetoči bezeg povezuje ljudi podobno kot dojenčki in psi. Z dolgoletno sosedo, s katero sva doslej izmenjali le vljudnostni dober dan, sva sredi gozda prvič prijazno poklepetali in dobrohotno mi je razkrila skrivno lokacijo in najboljše recepte. A letos so skrivnosti brez vrednosti, bezeg je vsepovsod. Drugo leto ji bom hvaležna.

Ta nežni cvet, s katerega se v sončnih žarkih osipa zlatkast prah, razkriva, kako različni smo si ljudje. Sem ena od tistih, ki vsako leto pozabi količine za pripravo »bezgovega sirupa, kot so ga delale naše babice«. Na hitro pobrskam po spletu, grem v gozd in nabrane cvetove čim prej pretopim v sladki koncentrat.

Moja prijateljica se zadeve, tako kot vsega v življenju, loti študiozno: najprej natančno preuči različne recepte, in ker ji to ni dovolj, se posvetuje še s chatgpt. Ta ve vse, od tega, kdaj je najboljši čas za nabiranje, do tega, kako pravilno sterilizirati steklenice, le dobrih lokacij ne pozna. Zato gre nabiralka najprej v izvidnico in ko detektira pravi teren, se tja odpravi s praznim, vrne pa s polnim nahrbtnikom. Nato tudi ona vse usvojene napotke pretopi v sirup.

Nisva še preverili, ali je njen sok zaradi študioznega pristopa kaj boljši od mojega. Niti ni pomembno. Bolj pomembno je, da lahko skupaj sediva na terasi in ugotavljava, kako različni sva si in da je tako že dobrih 40 let, odkar se poznava. Ko dvigneva kozarec, si rečeva: Niti bezeg naju ne more razdružiti.