Na obisku v laboratoriju za niansiranje

»Takole je videti pigment,« je dejal Žiga Nose, vodja razvoja niansirnega sistema Jumix, ki deluje v okviru Tehnološko-raziskovalnega centra (TRC) Jub, in odprl eno izmed majhnih belih veder v predalu pod laboratorijskim pultom. Pogled vanj je razkril škrlatno rdeč prašek. »To so organski pigmenti, ki so veliko bolj živi in intenzivnejši kot anorganski, med katerimi prevladujejo zemeljski toni oziroma nežnejše barve. Ker so zdaj v modi žive barve, večinoma uporabljamo organske pigmente,« je pojasnjeval univerzitetni diplomirani kemik, medtem ko se je v disolverskem mešalniku vrtela intenzivno oranžna pigmentna pasta.

Razvoj različnih barvnih odtenkov se začne prav pri teh belih vedrih s suhimi pigmenti, ki jih na svetu proizvaja le nekaj velikih korporacij. Ker nastajajo po zelo zapletenih postopkih, jih tovarne barv kupujejo neposredno od njih. »V Sloveniji imamo samo enega proizvajalca pigmentov, in sicer v Celju,« je spomnil sogovornik in dodal, da družine pigmentov že lep čas ostajajo nespremenjene. Pospešen razvoj sintetičnih pigmentov se je začel na začetku prejšnjega stoletja, še zlasti pa po drugi svetovni vojni, ko se je bliskovito razvijala tudi kemijska znanost.

»Kot vidite, ni najbolj homogena, v njej je opaziti še ogromno delcev,« je svetlolasi sogovornik pospremil pogled v majhen lonček z živo oranžno vsebino ter vanj podrezal še z nekakšnim nožičkom. »Koliko časa jo je treba mešati?« »Zelo različno od paste do paste,« je odgovoril Nose. Pasta gre iz disolverskega mešalnika v visokoenergetski mlin, kjer se delci razbijejo na še manjše enote, na koncu pa jim dodajo aditive, ki izboljšajo njeno skladiščno stabilnost. »Potem je pripravljena za testiranje, pri katerem ocenimo, kako je izdatna oziroma kako močan odtenek ima, ali smo z njo dosegli želene parametre, kakšna je njena obstojnost. Obstojnost testiramo s simulacijo pospešenega staranja materiala v skladišču, druge vrste testi pa zajemajo že uporabljeno pasto v niansirani barvi, torej kako bi se obnašala v notranjem prostoru ali na zunanji fasadni površini,« Nose opisuje načine, kako si prizadevajo uresničevati enega svojih poglavitnih ciljev: da bi se kupci v maloprodaji lahko zanesli, da bodo v posodi z določeno barvo ali pod izbrano številko odtenka na mešalni postaji vedno kupili enak odtenek. Ker sta priprava paste in analitsko delo, ki sledi, precej dolgotrajen postopek, je mogoče zamešati največ tri paste na dan. Pasta po zatrjevanju proizvajalcu pomeni veliko tržno prednost, lastni razvoj past pa je tudi v svetu bolj redkost kot pravilo. »Konkurenci bi veliko izdali, če bi fotografirali zapise na vodnih suspenzijah,« se je glasila opomba fotografu.

Dopolnjevanje enkrat ali dvakrat na leto
Paste so osnova, iz katere koloristi ali nianserji pripravljajo različne barvne odtenke, saj se trudijo čim bolj »pokriti« barvni krog. Tudi delo v laboratoriju se zato deli na dve področji: razvoj pigmentnih pripravkov in postopke niansiranja, pri katerih za vsako nianso iz barvne karte izdelajo natančen recept in s tem pod določeno zaporedno številko zagotovijo vedno isti odtenek. Človeško oko, še zlasti žensko, zelo dobro razlikuje med odtenki, po drugi strani pa si neki odtenek zelo slabo zapomnimo. Kot opominja Nose, je tudi zelo varljivo izbirati barve, denimo, z računalniškega ekrana ali iz revij. »Največja težava lahko nastane, ko v reviji zapišejo, da je stena na sliki pobarvana s to in to nianso po tej in tej barvni karti. Ko ljudje na steno nanesejo barvo z isto oznako, zgroženi ugotovijo, da ni takšna kot v reviji. Reprodukcija tiska naredi svoje, isti odtenek pa je zelo različen tudi, kadar gre za različno svetlečo se ali mat površino.«

Jub je sistem niansiranja uvedel v 90. letih prejšnjega stoletja, takrat so si kupci lahko prvič naročili izbrani odtenek na mešalni postaji na prodajnem mestu. »Naša lastna barvna karta obsega 348 odtenkov.« Nekoč so bili nabori veliko skromnejši, saj so bili na voljo samo pigmenti, nianso pa so izdelali kar neposredno v proizvodnji in z njo polnili vedra na tekočem traku.

»Nianse v različnih barvnih kartah niso povsem enake, ampak so primerljive. Samo poglejte in povejte, če vidite kakšno razliko,« je kemik pozval opazovalko in papir z dvema širokima črtama podobnega temnejše zelenega odtenka postavil v svetlobno omaro. »Niansi sta bili izdelani za standardno sončno svetlobo, zato sta si pod njo primerljivi. Če prižgemo druge vrsto svetlobo, denimo neonsko, s katero so razsvetljeni tudi naši prostori, lahko opazite, kako se drastično spremenita,« je ponazoril učinek metamerizma, ki ga nenehno skušajo prelisičiti tudi nianserji in s tem kupcu zagotoviti, da bi se njihova prepleskana stena čim manj spreminjala, ko v prostor priteka sončna svetloba ali zvečer, ko ga osvetljuje umetna.

Do približno 500 nians na mesec
Sete nians danes dopolnjujejo enkrat ali dvakrat na leto. Ker se glavna prodajna sezona in glavna prenovitvena dela po stanovanjih in hišah začnejo marca, morajo biti do takrat pripravljene tudi barvne novosti. »Proti koncu leta končamo izpolnjevanje oziroma pripravo novih belih izdelkov, šele potem pride na vrsto niansiranje,« je povedal sogovornik, ki se je, preden je nastopil kot vodja področja niansiranja, ukvarjal z razvojem pigmentnih pripravkov.

Na področju niansiranja so v Dolu pri Ljubljani zaposleni štirje koloristi – tri ženske in en moški –, ki so po izobrazbi kemijski tehniki, teorije in poznavanja barv pa so se priučili. Kolorist se ukvarja z računalniškim niansiranjem, kjer so baze podatkov, med drugim o kemijski združljivosti, kompatibilnosti in svetlobni obstojnosti. Najprej mora postaviti matematični model, ta pa predlaga nabor pigmentov in okvirne količine, ki jih nato zmešajo koloristke v laboratoriju. Vsak kolorist v povprečju pripravi nekaj deset barvnih mešanic na dan, jih nanese na vzorčni papir ter oceni že posušene, ki jih je nanesel dan prej. Vsako nianso preverijo, ali zadostuje barvnemu standardu. V TRC hranijo standardne barvne nanose, ki so izhodiščna referenca tako za ponatise barvnih kart kot pri niansiranju. »Kadar se lotevamo zahtevnejših nians, torej brez pomoči računalnika, nam jih uspe pripraviti od štiristo do petsto na mesec, če niansiramo preprostejše s pomočjo računalnika, pa tudi okoli tisoč,« je povedal eden ključnih strokovnjakov pri najstarejšem proizvajalcu zidnih barv v Sloveniji, ki letos obhaja 135-letnico obstoja.

Znanje in izkušnje
Koloristika močno temelji na lastnem razvoju znanja in tehnologij, najdragocenejše pa so izkušnje in interna baza znanja. Kot je bilo opaziti, delata koloristki v veliki stekleni celici sredi laboratorija. Tam je zaščiteno predvsem njuno delo. Ker tehtata paste na miligram natančno, bi napačen rezultat lahko povzročil že zračni tok mimoidočega. Ksenija Kokalj Majdič, kemijski tehnik po izobrazbi, ki je tisti čas v lonček na elektronski tehtnici vnašala različne paste, jih glede na kazalnike na tehtnici dodajala ali odvzemala, je v Jubu zaposlena že 22 let, od tega 14. leto na delovnem mestu koloristke. Kot pritrjuje, daljšanje delovnega staža in bogatenje izkušenj pripomoreta, da se laže in hitreje odločaš, toda ena nepogrešljivih vrlin človeka za elektronsko tehtnico je predvsem vztrajnost. »Treba je sedeti in tehtati zelo, zelo natančno. Tu ni prostora za približno,« je povedala sogovornica. Ko je dobila želeno mešanico past, jih je zamešala še v beli omet, niansirani izdelek pa nato nanesla na testni kartonček. Na njenem delovnem pultu je bil kupček z vzorci ometov s prejšnjega dne.

Uspešno niansiranje je zelo odvisno od izkušenj, saj poznavanje koloristike v kemiji ni zelo razširjeno. »Izkušnje so dragocene zlasti pri niansiranju ometov, saj ima struktura zelo velik vpliv. Večja ko je granulacija, bolj temno doživljamo barvo, kar si je modro zapomniti zlasti pri izbiri nove barve fasade. Zaradi tega učinka mnogi pogosto prepozno ugotovijo, da je izbrani vzorec iz barvne karte na fasadi nekajkrat močnejši,« sta razlagala predstavnika družbe Jub. Nanjo sicer zadnja leta letijo očitki, da je z večjim izborom nians, še zlasti živobarvnih za fasade, pripomogla k tako imenovanemu barvnemu onesnaževanju. Na to v Jubu odgovarjajo, da se trudijo s svetovanjem kupce prepričati, naj si izbirajo bolj umirjene zemeljske barve, tisti, ki so trdno odločeni, da bodo fasado prepleskali v kričeče živo barvo, bodo iskano, če ne pri njih, pač kupili pri konkurenci.