Na zunaj sem živela »dobro« življenje, le srečna nisem bila

Špela Sedej je pred dvema letoma pustila redno službo in odšla na pot. Potovanje je ni spremenilo, zgolj približalo njej sami.

Objavljeno
18. april 2019 06.00
Posodobljeno
18. april 2019 08.53
V Vietnamu. FOTO: Osebni arhiv
Ko sva se nazadnje slišali, sem jo po službeni dolžnosti gostila na nekem drugem naslovu, ona pa je bila na celini tam spodaj. Zdaj je za njo več tisoč na novo »prehojenih« kilometrov in precej osvojenih življenjskih lekcij in avantur, ki so se ji za zmeraj vtisnile v spomin. Predvsem pa Špela Sedej ni več ista, kot je bila pred slabima dvema letoma.

Takrat je namreč pustila redno službo in se podala na pot okoli sveta. Ni vedela, kaj in kje je njen cilj, čutila je le, da potrebuje spremembo. »Odločitev je v meni tlela več let, le poguma nisem imela, da bi jo udejanjila. Pustiti vse, kar si gradil 30 let, družino in prijatelje, pač ni lahka. A ker sem res čutila, da so moji dnevi le še boj same s seboj in tarnanjem, sem si rekla, da je dovolj. Na zunaj sem živela po vseh družbenih normah 'dobro' življenje, le srečna nisem bila.«

Špela pojasnjuje, da izzivov, ki bi ji dali zalet za naprej, ni bilo, kot tudi ne ničesar, zaradi česar bi se ji zdelo vredno ostati. Pravi še, da je preprosto slišala preveč zgodb posameznikov, ki so ji kazale, da se da nekje, kjerkoli, živeti drugače. Misli je prelila v dejanja in šla. Popotovanje je začela junija 2017 s kratkim obiskom Balkana, nato je sledila Nova Zelandija, za katero je dobila letni vizum. Načrta ni imela, odločala se je sproti. Države so se vrstile in puščale pri njej vsaka svojo sled.

image
Pot jo je zanesla tudi v Avstralijo. FOTO: Osebni arhiv


»Na poti sem postala res potrpežljiva, sploh v Indiji in Afriki. In vsakokrat, ko sem se premaknila, je bilo lažje. Ko zdaj pridem v novo državo, imam že ustaljeno rutino. Kaj najprej uredim, da lahko začnem uživati.« Sicer ni vse zgolj uživanje in marsikdaj je doživela tudi precej neprijetne stvari.

»Indija me je pretresla. Grozili so mi s pištolo, policist z dvema puškama okoli pasu me je zaprl v kupe in zahteval, da ga objamem, tresla sem se od strahu, a na srečo je takoj zatem odšel. Spet drugič je neki moški kar na ulici skočil name in me začel objemati, nihče mi ni pomagal, komaj sem ga z vso silo porinila stran, nato je ves užaljen odšel. Po drugi strani pa sem srečala tudi veliko prijaznih Indijcev, ki so mi povrnili vero v dobroto tamkajšnjih ljudi. Na jug se bom zagotovo še vrnila, čeprav je neenakosti med ljudmi, na kar sem povsod pozorna, v tej državi res veliko,« pripoveduje 32-letnica.

image
Ponosna je, da ji je uspel vzpon na Kilimandžaro. FOTO: Osebni arhiv


Potovanja dajo to, česar ne more dati nobena knjiga


Pripetljajev je bilo precej. V Afriki so ji, recimo, povedali, da je nevljudno, če človeka obremenjuješ s spraševanjem, kje je, oziroma s pojasnili, da ga čakaš, saj ga s tem spravljaš v stres. Med čakanjem nanj morda spoznaš novo osebo, lahko se ti zgodi kaj zanimivega, ta čas ti je skratka podarjen, opiše enega od malih kulturnih šokov, ki ga je doživela med dvomesečnim bivanjem na črni celini. »Treba si je vzeti čas in ne biti prestrog do sebe. Spremembe namreč niso lahke in veliko stvari, ki so v naši zahodni družbi samoumevne, drugod niso, kar terja čas, da jih ozavestiš in sprejmeš.«

Vprašanje, kako se preživlja v mesecih brez redne službe, se nam, vpetim v vsakodnevno rutino, ponudi kot na dlani. »Brez prihrankov pot ne bi bila mogoča. Na Novi Zelandiji sem delala ravno toliko, da sem se lahko 'premaknila' naprej. Potujem preprosto, ne potrebujem razkošnih hotelov in koktajlov, čeprav tudi to kdaj paše. Nisem človek za popotniški blog, kar so mi večkrat svetovali, saj potujem zase. Če bi pisala blog, bi se obremenjevala tem, kako narediti čim lepšo fotografijo. Jaz pa sem bila tolikokrat povsem očarana nad čudovitimi razgledi, da sem telefon preprosto pozabila vzeti v roke.« Takšna pač je.

image
Otok Palawan na Filipinih. FOTO: Osebni arhiv


»Potovanje mi je dalo, česar mi ne bi mogla dati nobena knjiga ali predavanje. Pristne občutke, da na svet gledam z lastnimi očmi, situacije, v katerih sem se morala znajti kot solo popotnica. Dalo mi je vero vase, postala sem močnejša in videla, da se vse da, če se hoče. Srečala sem ogromno ljudi, ki padcev ne jemljejo kot neuspeh ali sramoto, pač pa kot lekcijo. Sama nisem odrasla s tem mišljenjem. In ko me ljudje vprašajo, ali sem se osebnostno spremenila, odgovorim, da sem si zgolj dovolila biti jaz sama. Poslušam se.«

Špela še pravi, da je postala v tem času bolj tolerantna do nekaterih stvari, po drugi strani pa še bolj nestrpna do predsodkov. »Videla sem dovolj sveta in različnih ljudi, da vem, kako se vsak odloči, kot sam meni, da je zanj najbolje. Ne glede na kožo, spol ali kulturo.«

Špelo sem pobarala, kakšen mora biti človek, ki se odpravi na dve leti dolgo potovanje. »Naprej mora verjeti vase, biti odločen, iznajdljiv in imeti zdravo pamet ter željo po nečem novem. Vsekakor so dobrodošle izkušnje iz predhodnih potovanj. Sama sem bila oseba, ki mora imeti vse načrtovano. Za Novo Zelandijo sem imela tako načrt za prvih pet mesecev, pa se mi je že prvi dan vse skupaj podrlo, saj sem hudo zbolela in pristala na urgenci. Potem sem se naučila pustiti času čas in videti, kam me bo zanesla pot.«

image
Zbiranje nedrčkov na Novi Zelandiji. FOTO: Osebni arhiv


Anekdot je polno, vtisov – bolj ali manj presenetljivih – prav tako. »V Bangkoku sem spoznala novozelandski par, ki me je nato gostil tri mesece, pravita mi slovenska hči Špela. Kiwiji so sploh zelo gostoljubni in odprtega duha. A me je na drugi strani Nova Zelandija negativno presenetila, saj se uvršča na prvo mesto med razvitimi državami zaradi velike revščine med otroki. V Tanzaniji sem kratek čas učila na srednji šoli, živela pri lokalni družini in osvojila vrh Kilimandžara. Težka preizkušnja za telo in duha. V Cape Townu so me v enem popoldnevu poskušali trikrat oropati, me na koncu celo obkolili in zahtevali kreditno kartico, tako da sem komaj zbežala. Živela sem pri domačinki, kjer sem morala skozi četvero železnih vrat, da sem prišla v stanovanje. Bilo je kot v zaporu, a domačini res pazijo, kje in kdaj hodijo ven. Je pa narava tam čudovita,« opisuje dobre in slabe plati življenja z danes na jutri.


Lačni so, pa ti dajo grižljaj, da poskusiš njihovo hrano


»V vsaki državi sem pustila del sebe, na sleherno celino bi se še vrnila. Sploh Afrika me je očarala s svojo kulturo, občutkom za skupnost, humorjem, potencialom, ki sem ga tam videla, z drugačnostjo. Ne gre le za vsakdanje stvari, ko se te, recimo, dotikajo, ker si bel, te gladijo po svetlih laseh ali ker te vidijo le kot 'beli bankomat', pač pa za to, da te nekateri vidijo kot človeka, ki je prišel k njim, in se ti zahvalijo, da si od vseh krajev na svetu za obisk izbral prav njihovega. Cenijo, da jih sprašuješ o jeziku, kulturi, smejijo se ti, ko nisi vajen uporabe stranišča, ki je pravzaprav luknja v tleh. Lačni so, pa ti kljub temu dajo grižljaj v roko, da poskusiš, kakšnega okusa je njihova hrana. Dotakne se te, ko te mlada mamica prosi, ali njen otrok lahko poboža tvoj obraz, ker belca še ni videl, bi mu pa rada pokazala, da so na svetu tudi drugačni ljudje.«

image
Prelepa avstralska narava jo je navdušila. FOTO: Osebni arhiv


Pripoveduje mi, kako je v Afriki opazila, da je pomemben neposredni stik z ljudmi, pogled v oči, česar v naši zahodnoevropski odtujeni družbi, kjer je pomemben le še posameznik, kronično primanjkuje. »Seveda ni vse le preprosto in 'cvetoče'. Osvobajajoče je, da lahko delaš, kar želiš, brez prilagajanja, so pa solo potovanja za žensko drugačna. Biti moraš pazljiva in imeti odprte oči in ušesa, skrbeti zase. Sama sem, recimo, prepotovala Irsko z avtostopom in imela čudovite izkušnje, potem pa brala o dekletih, ki so se jim zgodile grozljive stvari. Pogosto se poudarja le, kaj se nam lahko zgodi zunaj, pa se enake neprijetnosti lahko pripetijo tudi v Ljubljani ali kakšnem manjšem slovenskem mestu.«

Špela, rojena Idrijčanka, pogreša domači kraj. Še vedno, tako kot pred dobrim letom in pol, neizmerno pogreša svojo nono in možnosti, da se bo kdaj vrnila, pušča odprte. »Slovenijo dojemam kot državo, ki nudi dobre pogoje za življenje. Idrija je moj dom in ponosna Slovenka sem, to povsod povem, čeprav moram pogosto tudi Evropejcem razlagati, da Slovenija ni Slovaška. V tem trenutku se nazaj v Idriji ne vidim, morda pa bo slika čez nekaj mesecev drugačna,« pove plavolaska. Njena trenutna življenjska postaja je Švedska, kjer v mali vasici pomaga na festivalu swinga. Že v Ljubljani je bila aktivna plesalka in ples je ostal del njene bíti.

image
Potovanja so jo spremenila. FOTO: Osebni arhiv


Vsak gre v svet, ko je na to pripravljen


»V Evropo sem se sicer vrnila utrujena, morda se bo komu to zazdelo čudno, a popotniki bodo vedeli, o čem govorim. Polna sem občutkov, zgodb, prebliskov, idej, navdušenja pa tudi nemoči in sočutja zaradi vsega, kar sem videla in doživela. Zdaj so moje prioritete to, da se umirim, premislim, kaj se mi je zgodilo v slabih dveh letih, ter dobim nov zagon in ideje, kako naprej. Svet je odprt.«

Zavedajoč se, da nikjer ne zgolj cvetijo rožice, bi svojo popotniško izkušnjo nemudoma ponovila. »Bi pa šla na pot prej, ne šele pri svojih 30 letih. Veliko ljudi, ki sem jih srečala, mi je reklo, da gre vsak tako ali drugače v svet, ko je na to pripravljen. In mislim, da je to res.«