Nad enajst morskih pošasti v našem morju

Strunjan – »V slovenskem morju je enajst velikih letalskih min v obliki cigare iz druge svetovne vojne, za katere bi radi čim prej primerno poskrbeli. Te dni jih premeščamo na varnejše mesto,« je povedal Zvezdan Božič, poveljnik regijskega odbora Civilne zaščite (CZ) iz Kopra.

Če bi samo ena od njih počila, bi bilo razdejanje nepopisno, poleg človeških žrtev bi poginile vse ribe več kilometrov naokoli, razdejanje na morskem dnu bi bilo katastrofalno, rušilni val bi čutili tudi na obali, pojasnjuje Igor Boh, pripadnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi sredstvi (NUS).

V Strunjanskem zalivu danes tretji dan poteka zahtevna akcija premeščanja sedmih min, v kateri sodelujejo vse državne službe na morju, predstavniki državne enote CZ za tehnično reševanje, državne enote CZ za varstvo pred NUS, Podvodna reševalna služba RS, skupaj kakih 30 specialistov za te naloge. Tridnevna akcija bo državo stala približno 20.000 evrov. Sedem letalskih min morajo prestaviti, ker niso več na primernem mestu. Gojišča školjk v Strunjanu so v zadnjih dveh letih toliko povečali, da so se povsem približala območju, ki so ga pred leti določili pristojni organi za začasno spravilo teh min. Ker so ribiči večkrat s kočami potegnili tudi nevarne mine, so določili prostor, kjer ni plovnih poti za večje ladje in kjer ni dovoljeno ribarjenje s kočami. To pa je nekje sredi Strunjanskega zaliva, kako miljo od obale.

Nekatere je že močno načel zob časa

Omenjenih sedem min je del enajstih iz slovenskega morja, ki jih ima civilna zaščita zabeležene v svojem katastru. Zdaj so jih dvignili z muljastega dna, z globine 19 do 21 metrov, in jih premestili kake pol milje stran od gojišč na podobno, razmeroma varno območje. Tam morajo mine zložiti tako, da so vsaj deset metrov oddaljene druga od druge. K tem bodo skušali prepeljati še dve, ki sta na drugih mestih blizu Strunjana. Ena od teh je v tako plitvem morju, da ob močni oseki iz morja pogledajo njena krilca. Pustiti mino na takem mestu je igranje z usodo, menijo strokovnjaki. Selitev min je hkrati priložnost za ogled, v kakšnem stanju so in seveda za opozorilo odgovornim, da si takega »hranjenja« min v naravi država ne more dolgo privoščiti.

Nekatere od min je že pošteno načel zob časa. Ena od dobrih plati tega je, da so baterije po 12 letih že odpovedale in jih z električnimi impulzi ni več mogoče sprožiti. Toda v vsaki mini so še zmeraj mehanski sistemi, ki lahko ob določenih mehanskih udarcih sprožijo detonacijo.

Gre za mine, ki so jih Nemci razvili v letih od 1928 do 1934 in jih začeli proizvajati 1938. Čeprav gre za letalske mine, so jih nemški vojaki v glavnem ob koncu druge svetovne vojne z ladij zmetali v morje, ko so pričakovali izkrcanje zaveznikov v Istri, in so tako postavljali minsko polje tudi v našem morju. Pri nas nesreč s takimi minami še ni bilo, so pa po besedah Zvezdana Božiča leta 1984 dve podobni, manjši mini aktivirali pod vodo (eno pri Ronku in eno pri savudrijskem Crvenem vrhu) in tedaj ugotovili, kako katastrofalne posledice ima tako uničenje za okolje. »Pri eni od eksplozij je padel kipec sv. Jurija v piranski cerkvi s podstavka, ribe pa so še štirinajst dni plavale hrbtno zaradi počenih zračnih mehurjev,« je dejal Božič.

Letalske mine so aluminijaste ali bakelitne, dolge do tri metre, 66 centimetrov premera, tehtajo eno tono, v njej pa je 690 kilogramov heksanita, kar je enako toni trotila, je povedal Boh. Te mine je prepovedano uničevati z njihovim aktiviranjem v okolju, pač pa bi morala Uprava za zaščito in reševanje po besedah njenega direktorja Darka Buta kupiti posebno napravo, vodni rezalec, s katerim bi prerezali obod mine, odstranili vžigalnik in spraznili eksploziv. Naprava ne bi prišla v poštev le za uničenje omenjenih 11 min iz slovenskega morja, pač pa imamo veliko podobnih, nekaj manjših, letalskih min na kopnem na mariborskem območju. »Letos smo uničili 4.229 kilogramov oziroma 7150 kosov eksplozivnih teles, prek sto kosov na kraju najdbe, ker prevoz ni bil možen. V Sloveniji v povprečju najdejo vsak dan po 19 NUS. Zato bi bila naprava za odstranjevanje najnevarnejših min zelo uporabna za številne druge primere,« sta poudarila Boh in But.