Najnevarnejši komiki na svetu

Trio Brkati bratje sestavljajo brata Par Par Laj in Lu Mav ter njun bratranec Lu Zav, njihova značilnost pa so veliki brki. Za nastope si na glavo posadijo rožnate turbane, kar može, oblečene v ovita krila, naredi še bolj smešne. Njihove predstave so mešanica satire in protesta, sami sebe pa imenujejo komedijanti, kot na Broadwayu, le s to razliko, da na Broadwayu ni veliko igralcev, ki bi svoje šale tako drago plačali.

Skupaj so že trideset let. Leta in leta so po državi potovali s plesalkami in glasbeniki, igrali na porokah, verskih praznikih v pagodah in pogrebih, zbijali šale o oblastnikih in si s tem služili kruh. Njihovo norčevanje iz režima se je začasno končalo leta 1996, ko sta Par Par Laj in Lu Zav igrala pred hišo voditeljice demokratičnega gibanja in Nobelove nagrajenke za mir Aung San Su Kji, ki je bila tam v priporu in jo je režim šele pred nekaj dnevi izpustil na prostost. Čeprav sta vedela, da ju opazujejo, se političnim šalam nista odrekla. Teden pozneje sta bila aretirana. Obtožnica se je glasila klevetanje, sodba pa - sedem let zapora. Brkata brata nista pristala v zaporu v Jangunu kot večina političnih zapornikov, poslali so ju v delovno taborišče. Podobna usoda je doletela igralca in režiserja Zarganarja, ki je ravno tako odkrito kritiziral politiko. Novembra 2008 so ga »zaradi kršenja javnega reda« obsodili na 45 let ječe, februarja lani pa mu je sodišče znižalo kazen na 39 let.

Lu Mavu je bilo prizaneseno, ker ga ni bilo zraven. Ko sta bila brat in bratranec v taborišču, je Lu Mav postal glasnik skupine in se naučil angleščine. Po prihodu na prostost so se vsi trije vrnili k igri. Par Par Laj je bil v zaporu že leta 2007. Takrat je bil obsojen na pet tednov ječe, ker je sodeloval v demonstracijah, ki jih je režim krvavo zatrl.

Obvladovanje z zaporom

Brkati bratje se ne pustijo motiti, čeprav v državi vlada stroga cenzura. Državljanom je prepovedano po internetu pošiljati informacije, fotografije in videoposnetke, v katerih je mogoče zaznati kritičen odnos do režima. Ta poskuša novinarje obvladovati z večletnimi zapornimi kaznimi. A brkati komiki kljub represiji vsak večer nastopajo na odru, ki je hkrati njihovo stanovanje. Na stenah visijo marionetne lutke v klasičnih burmanskih kostumih in fotografija Aung San Su Kji, povsod so razpredene pajčevine. Predstava se začne ob pol devetih. Včasih jo spremljajo samo dva ali trije gledalci, ki sedijo na tleh ali na majhnih plastičnih stolih. Domačini so redki, saj jih je preveč strah, da bi jih ovaduhi videli, kako se smejejo na račun oblasti.

Lu Mav se postavi na lesen pograd, ki služi za oder, se prime za lice, kot bi ga bolel zob, in pravi: »Burmanec je šel k zobozdravniku na Tajsko. 'Zakaj ste prišli k meni, mar v Burmi nimate zobozdravnikov?' ga vpraša zobozdravnik. 'Imamo, a ne smemo odpreti ust.'« Potem si Lu Mav na glavo povezne čelado, kakršno nosijo vojaški policisti. Iztegne desno roko in gledalec mu vanjo potisne bankovec. Roka hitro izgine v gube krila. Potem Par Par Lay pove še eno šalo: »Trije politiki so prišli v nebesa. Kitajski predsednik Hu Jintao vpraša Boga, kdaj bo njegova država najbogatejša na svetu. Bog mu odgovori: 'Za tvojega življenja ne!' in Hu začne jokati. Nato George Bush vpraša Boga, kdaj bodo ZDA najmočnejša država na svetu. Enak odgovor in spet solze. Nazadnje še burmanski diktator Tan Šve vpraša, kdaj bo končno imel dovolj vode in elektrike za svoje ljudstvo. Tokrat v jok bruhne Bog: 'Dokler bom jaz živ, ne!'«

Tujci so priče

Vsaka njihova šala je hoja po robu, vsak namig na razmere v državi jih lahko znova pripelje v delovno taborišče. Toda bratje vedo, da jih deloma varuje dejstvo, da jih tujci, ki obiskujejo državo, dobro poznajo. Lu Zav upa, da bi njihovi vnovični aretaciji sledil mednarodni protest. In res režim njihovo norčevanje nekako prenaša. Zavedajo pa se, da jih lahko vsak trenutek zaprejo. Vsak večer, po vsaki predstavi. Zato potrebujejo tujce kot priče. Teh se oblastniki bojijo. Komiki zbirajo vse članke iz tujih časopisov, ki poročajo o njih.

»Pridite k nam, a prosimo, da ne kradete,« brkati komedijanti na koncu predstave vabijo tujce. Po teatraličnem premoru nadaljujejo: »Naša vlada namreč ne mara konkurence!« Potem pogumna trojka z roza turbani na glavi pozira pred napisom Brkati bratje pod nadzorom in se smeje na vsa usta.

(Posnetek je v angleškem jeziku)