»Ne verjamem, da še kdo trguje s krvavimi diamanti«

Dr. Gaetano Cavalieri se je mudil na obisku pri nas na povabilo Sekcije zlatarjev in draguljarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije – ta je marca letos postala članica organizacije CIBJO, ki ji predseduje dr. Cavalieri, vključuje pa nacionalna združenja zlatarjev in draguljarjev ter predstavnike zlatarske in draguljarske industrije z vsega sveta. Prizadeva si za zaščito njenih interesov ob promociji standardov dobre poslovne prakse in za zaščito zaupanja porabnikov v industrijo.

Kakšne so razmere v zlatarski in draguljarski industrija po svetovni finančni krizi?

Okreva, vendar zelo počasi. Izgubili smo precej članov, a tisti, ki so se obdržali, so se naučili delovati družbeno odgovornejše, bolj transparentno, pripravljeni so priznati svoje šibkosti, zato da bi jih lahko odpravili, in se bolj posvečajo porabnikom. S tem povečujejo tudi kakovost svojih izdelkov.

Kakšno je poslanstvo vaše organizacije?

Prizadevamo si za uskladitev mednarodnih pravil in zakonodaje s področja zlatarstva in draguljarstva ter za povečanje zaupanja porabnikov v to industrijo. Zato smo sestavili etični kodeks, ki zagotavlja transparentnost delovanja vseh členov v proizvodno-distribucijski verigi: rudarjev, trgovcev s plemenitimi kovinami in dragimi kamni, razrezovalcev in brusilcev diamantov in dragih kamnov ter proizvajalcev in prodajalcev nakita. Z oblikovanjem pravil korporativne družbene odgovornosti, o kateri pripravljamo izobraževanje v sodelovanju z Združenimi narodi, pa skrbimo za okolje in poskušamo zagotavljati dostojne življenjske razmere prebivalcev območij, na katerih poteka izkopavanje.

Ali je upoštevanje etičnega kodeksa in standardov družbeno odgovornega poslovanja obvezno za vse akterje v industriji?

Odgovoril vam bom na primeru kemične industrije. Če ne bi upoštevala korporativne družbene odgovornosti, bi to škodovalo ne le njenemu poslovanju, temveč vsem posameznikom in podjetjem v njeni okolici. Upoštevanje etičnih standardov proizvodnje in prodaje nakita, ki ni le drag, temveč tudi dragocen, je v interesu vseh.

Toda še vedno beremo o nesrečah med izkopavanjem zlata in diamantov, ekoloških katastrofah, ki jih to povzroča, in izkoriščanju rudarjev. Zlato rudo in diamante še vedno kopljejo na konfliktnih območjih. Trdite eno, resničnost pa je popolnoma drugačna.

Ne, ni tako. Predstavnikom vlade v Zimbabveju (tamkajšnja vojska in policija sta konec prejšnjega leta ob zasedbi novejšega najdišča diamantov v Marangi s helikopterskimi napadi in psi pobili, pretepli in aretirali na stotine samostojnih malih rudarjev, op. p.) smo na začetku pogovorov o odpravi prepovedi mednarodnega trgovanja z diamanti iz Marange postavili pogoj, da morajo izpustiti zaprte rudarje in upoštevati naša pravila. Katero koli podjetje lahko izkopava v kateri koli državi, toda če člani naše organizacije izkopanega ne bodo kupili, je to brez vrednosti. Zato od rudarskih podjetij in vlad pričakujemo, da ravnajo v skladu s pravili korporativne družbene odgovornosti in rudarjem zagotovijo dostojno življenje. Odpravimo se v rudnik in se na lastne oči prepričamo, ali deluje po pravilih. Če deluje, odobrimo prodajo na mednarodnem trgu, v nasprotnem – kakor smo storili z Zimbabvejem – jih izključimo iz mednarodnega trgovanja.

Za tako neposreden nadzor verjetno potrebujete veliko nadzornikov?

To je velik, a hkrati zelo majhen trg, saj vemo, kaj se na njem dogaja. Na terenu nimamo nadzornikov, temveč dobivamo informacije od predstavnikov različnih mednarodnih organizacij in poskušamo čim hitreje preprečiti morebitne kršitve in neetično delovanje.

Kakšno zagotovilo ima porabnik, da nakit, ki ga namerava kupiti, ni »umazan« oziroma »krvav«?

Na vsakem rudarskem območju so predstavniki nevladnih organizacij, civilne družbe, industrije in državnih oblasti, ki nadzorujejo, ali izkopavanje poteka v skladu s pravili. Za »čistost« diamantov skrbijo certifikati Kimberleyjevega procesa. Vladna služba, ki skrbi za izdajanje certifikatov Kimberleyjevega procesa, za, denimo, izvoz stokaratnega diamanta v drugo državo izda prvi certifikat Kimberleyjevega procesa. Ustrezna vladna služba države uvoznice pa preveri, ali je certifikat veljaven, ter izda novega za razrez in poliranje diamanta in tako naprej do konca distribucijske verige. Na vsaki njeni točki se natančno ve, od kod prihajajo diamanti in ali so bili odgovorno izkopani, obdelani in predelani v nakit.

Kaj pa, če korupcija sega prav v državni vrh, kot, na primer, v Zimbabveju in Venezueli? V začetku leta sem se pogovarjala z enim od pobudnikov certifikacijske sheme Kimberleyjevega procesa Ianom Smilliejem in povedal mi je, da ta nikakor ne deluje, kot bi morala.

Pri Venezueli, tako kot pred tem pri Demokratični republiki Kongo, smo dosegli prostovoljno izključitev iz mednarodnega trgovanja z diamanti. Če Venezuela ali katera koli druga država ne bo upoštevala pravil, nihče v industriji od nje ne bo kupil niti enega karata.

Kako se spoprijemate s tihotapljenjem diamantov, ki se je začelo v Venezueli po prepovedi mednarodnega trgovanja z njimi?

Tihotapljenja je zelo malo. Bojujemo se z vsakim tihotapcem posebej, saj si ne smemo dovoliti, da bi na trg dajal izdelke, ki ne ustrezajo merilom družbeno odgovornega delovanja. Smo poštena industrija. Pred leti sem sam – drugi so se bali – odpotoval na Tajsko, kjer so posamezniki kršili pravila o obdelavi diamantov. Kot turist sem si ogledal, kaj delajo, naslednji dan pa sem jih prijavil policiji in od tajske vlade zahteval takojšnje ukrepanje. Že naslednji dan so prijeli 17 ljudi.

Kolikšen odstotek diamantov na trgu je še »krvavih« oziroma koliko zlata je »umazanega«?

Leta 1999, ko je izbruhnila problematika »krvavih« diamantov, jih je bilo štiri odstotke. Ob koncu vojne v Sierri Leone leta 2003 je bil njihov delež le še 0,02-odstoten. Odkrito povedano, ne verjamem, da na mednarodnem trgu še kdo trguje s konfliktnimi diamanti.

Ali posameznik, ki hoče kupiti nakit, dobi kakšno pisno potrdilo, da material, iz katerega je izdelan, ni z območij, kjer potekajo konflikti in se kršijo pravice delavcev?

Prizadevamo si za podelitev takšne pravice prodajalcu. Ko proizvajalec proda nakit zlatarju ali draguljarju, mora zagotoviti, da material zanj ni bil izkopan na konfliktnem območju in da je bil nakit izdelan v skladu s standardi korporativne družbene odgovornosti. Ti zajemajo spoštovanje pravil etičnega poslovanja, to pa vključuje varovanje okolja in zdravja delavcev, prepoved otroške delovne sile, zagotavljanje enakosti med spoloma in tako naprej.

V katerih državah nakopljejo največ diamantov in zlata?

Trenutno v državah na jugu Afrike, zlasti Južni Afriki, Namibiji, Bocvani, pa tudi v Kanadi, Avstraliji in Rusiji. Vse so pod zelo strogim nadzorom.

Kateri pa so najpomembnejši novi trgi, morda Kitajska?

Kitajska postaja eden najpomembnejših trgov zlatarske in draguljarske industrije. V njej živi približno 1,5 milijarde ljudi. Vsako leto se poroči vsaj 300 milijonov parov. V zadnjih 15–20 letih je zaročni prstan postal statusni simbol, kar pomeni, da se vsako leto proda 300 milijonov zaročnih prstanov.

Kakšen okus imajo kitajski porabniki?

Zelo dober, iščejo kakovost. Naše predstave o Kitajcih niso prave. To so ljudje z večtisočletno zgodovino, kulturo. So zelo omikani, veliko berejo in potujejo. Njihov estetski okus je precej podoben evropskemu, zato moramo pozorno spremljati dosedanji in prihodnji razvoj Kitajske.

Cena unče zlata je samo letos narasla za skoraj 23 odstotkov. Kakšen je potencial naložb v zlato?

V žlahtne kovine se vlaga že od nekdaj. Tudi Adam in Eva bi vlagala v zlato, če bi ga takrat že odkrili. Denarna politika temelji na dejstvu, da je zlato konvertibilno v katero koli valuto. Če greste v centralno banko z enim evrom in zahtevate, naj vam njegovo vrednost izplačajo v zlatu, vam bodo morali ustreči. Zaradi krize, ki so jo povzročile finančne institucije, so se številne centralne banke odločile, da bodo zagotovile stabilnost domače valute in likvidnost finančnega trga s kupovanjem zlata. Če je povpraševanje po nekem izdelku večje od ponudbe, pa njegova cena naraste – to se je zgodilo tudi s ceno zlata. Odgovor na vaše vprašanje pa vam ponujata pogled deset let v preteklost in primerjava tedanjih cen zlata s sedanjimi. Pred desetimi leti je unča zlata stala med 200 in 300 ameriških dolarjev, danes stane več kot 1300 dolarjev.

Je katera koli druga finančna ali borzna naložba dolgoročno tako dobičkonosna kot naložba v žlahtne kovine? Menda ste bili zaprepadeni nad ponudbo v ljubljanskih zlatarnah.

Da, no … Videl sem zelo zanimive zlatarne, toda dobil sem vtis, da se slovenski zlatarji bojijo odpreti in postati polnopravni člani mednarodne zlatarske in draguljarske skupnosti. S sodelovanjem s tujino in črpanjem znanja od drugih bi pridobili veliko koristnih izkušenj.

Razen ure ne nosite nakita. Zakaj?

Ker zastopam draguljarsko industrijo, torej sem sam dragulj.

Velik dragulj?

Da, moja teža se meri v karatih. (Smeh.)

Iz tiskane izdaje Dela