Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Svet so ljudje

Nedelova sončnica 18: Na fotolovu za medvedom

V Loškem Potoku je s pomočjo Lovske družine Draga – Trava mogoče fotografirati ali samo opazovati medveda v naravnem okolju; če imaš srečo, seveda.
30. 6. 2012 | 18:36

Z Janezom Andoljškom, upokojenim gozdarjem in lovcem, sva imela srečo. Pravzaprav sem imela srečo jaz, da se je v sredo pozno popoldne, kot so temperature še vedno vztrajale nekaj pod tridesetimi stopinjami Celzija, medvedu v krzneni opravi ljubilo potikati po gozdu. »Če je prevroče, se zgodi, da medvedov ni,« je omenil vodnik, ki je že med najinim dogovarjanjem povsem jasno povedal, da ni rečeno, da ga bova videla. Da bi za povsem gotov fotolov potrebovala dva, tri dni. Potem bi lahko obljubil kakšnega medveda, tako pa ...

Toda kljub temu sva šla. Dobila sva se na parkirišču v Žlebiču, potem pa naprej proti Sodražici in gor, proti Loškemu Potoku. V kraje, kjer je bila rojena Zofka Kveder in kjer življenje nikoli ni bilo lahko. Peljala sva se vse tja do drugega konca občine, čez Drago in Podpresko in potem po gozdnih cestah. Do roba kanjona Kolpe oziroma Čabranke, do – še kratek čas – zadnje meje Evropske unije. Najin cilj je bila opazovalnica za medvede na Ogorevcu.


Priprave in napotki


»Pojdite lulat, potem nekaj ur ne boste imeli te možnosti,« je bil na majhnem obračališču, kjer sva pustila avto, jasen moj vodnik. Medtem ko sem iskala primerno grmovje, je iz avta vzel puško in jo napolnil. Kaj vse je skrival v nahrbtniku, se je izkazalo šele pozneje, ko sem tudi ugotovila, kako uporaben pripomoček je daljnogled, oprtal pa si je prav tako dišečo vrečo: s češnjami in nekaj prvimi jabolki s Primorskega, s katerimi naj bi vabila medvede.
Pot do opazovalnice je bila presenet­ljivo kratka, vendar je zahtevala nekaj spretnosti premikanja med skalami. »Že dolgo, verjetno je deset, dvanajst let, kar vodimo ljudi na lov s foto­aparatom,« je že prej razložil sogovornik, »vsako leto pa štirikrat pride tudi Švicar Jacques Ioset, ki mi je pomagal izbrati lokacijo.« Skupaj sta si zamislila koncept in rešitve, tako da ju lahko imenujemo tudi očeta fotolova na širšem območju Kočevske.

Opazovalnica je, kakor se za te reči spodobi, špartanska. Urejena je na tleh in ima le najnujnejše, tako da je luksuz že malce oblazinjeno sedišče. Njen glavni namen ni, da bi udobno presedeli uro, dve ali tri, ampak da medvedu prepreči, da bi človeka, ki je v opazovalnici, zavohal ali slišal. V resnici so te opazovalnice lesene škatle, velike komaj tri metre krat meter, ki imajo nekaj okenc, natančneje dve malo večji in tri daljše ter ožje zastekljene line in štiri luknje, prekrite z blagom, kamor je mogoče skriti objektiv in fotografirati.


Rutino mi je Andoljšek razložil že pri avtomobilu, tako da sva tiho prišla do opazovalnice. Potem je – tudi zato, da se ne vem koliko vonjev ne bi mešalo med seboj – razdelil dišeče zrelo sadje in koruzo. Malo tu, malo tam,
toliko, da se medved ustavi, a vendar ne preveč, da se ne bi ustavil le na enem mestu.


Čakanje


Čakala dva kakšno uro in pol. V tišini. Toda daleč od tega, da bi bilo dolgočasno. V resnici gre za nekakšno spokojnost oziroma vdanost v usodo, da se bo nekaj zgodilo ali pač ne, torej, ali bo medved prišel ali ne. Ura in pol tišine, morda dve, ko ne le da ni bilo treba govoriti, ampak je bilo treba biti tiho. Pomirjujoče.


Pred opazovalnico in ob straneh, do koder je segal pogled, so se poigravale sence in otočki sonca, ki so se plazili z najine desne strani. Kar je premišljeno izbrana lokacija za fotografiranje, saj se medvedje ob pravi svetlobi prikažejo v zlatih odtenkih. Lovci tu nikoli ne lovijo, podobno kot ne v Gorici, 12 kilometrov stran, kjer je prav tako mogoče opazovanje medvedov. Vse opazovalnice imajo nekoliko drugačno okolico, kar pomeni, da so nekatere uporabne spomladi in čez leto, spet druge pozimi in fotografom ponujajo različna okolja. In jih tudi s tem, da »kolobarijo«, ohran­jajo naravna.


Dolgčas pa ni bilo tudi zaradi živali, ki so hitele tam naokoli: od glasnih šoj, dveh krokarjev, ki sta prišla na ogled, pa detla, ki je potrkaval po enem od dreves, veverice, ki je bila prav filmsko lepa ... Z drugimi besedami: v tem spokoju se je vseskozi nekaj dogajalo.


Njegovo veličanstvo!


Ob kakšnih pol sedmih pa se je prikazal on, medved! Morda je prišel tiho – menda zaradi svojih podloženih šap hodi popolnoma neslišno, kar je daleč od lomastenja, ki smo ga pripisali tem velikim zverem –, morda ne, ne vem. Stal je tam na skali in gledal naokoli, jaz pa sem se na vse kriplje trudila upoštevati navodila: da ne krilim, ne govorim in ne posežem takoj po fotoaparatu. »Začnite slikati potem, ko bo začel jesti,« mi je že prej svetoval vodnik, ki je take prizore videl že neštetokrat. Tudi zunaj opazovalnice, seveda, in na razdalji nekaj metrov.
Počakala sem, zadovoljna, da to največjo evropsko zver spet vidim deset, morda petnajst metrov stran. Da sem jaz na varnem, da pa na drugi strani stekla in objektiva lahko opazujem orjaka, ki sicer mirno je koruzo, jabolka – češnje mu niso najbolj teknile – in vseskozi opazuje, kaj se dogaja. Jedel je tam za skalo, pa potem dobesedno odhlačal malce naprej, se tam ustavil, nekaj pojedel, pogledoval naokoli, šel še malo naprej, se s sprednjima tacama povzpel na hlod, celo sedel ...


In sem fotografirala. Kot zmešana, kakor se reče. Da ohranim še en spomin na to veliko zver, ki nam jo je uspelo ohraniti in je posebnost v zahodni Evropi. Zver, ki je pokazatelj ohranjenosti narave, saj medvedom brez obrnjene piramide, torej celotnega ekosistema, ni mogoče zagotoviti preživetja. Videla sem nekaj, kar je vredno videti: dragocenost v njenem naravnem okolju.


Janez Andoljšek je pozneje povedal, da je to bil samec, težak kakšnih 120 kilogramov, torej ne največji, glede na grbo tudi ni bil več mlad in ne vem kako debel. Njegova dlaka ni bila enakomerne dolžine, kar pa v resnici ni bilo pomembno, tako kot ni bilo pomembno, da to ni bil moj prvi fotolov. Toda, spet je bilo veličastno. Je nekaj, kar se te mora, če imaš vsaj nekaj odnosa do narave, dotakniti. In se ne moreš izogniti pojmom, kot so mogočno, veličastno, neprecenljivo ...


Zato ta turistična ponudba ni za vsakogar. Sploh ne za glasne posamez­nike in množice obiskovalcev. Janez Andoljšek in LD Draga - Trava, kjer si je mogoče najeti kočo in tam bivati več dni, sprejmeta več gostov, a le največ šest, še raje manj, jih odpeljejo v opazovalnico.

***
Prihodnjič: Mladinski hotel Pliskovica

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine