
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Triinštiridesetletni politolog Ndaba Mandela je bil star že osem let, ko je spoznal svojega dedka, Nobelovega nagrajenca za mir in vodilnega borca proti apartheidu v Južni Afriki Nelsona Mandelo. S starši ga je obiskal v hišnem zaporu, v hiši z bazenom, in si po otroško zaželel, da bi tudi sam živel v takšnem zaporu. Rodil se je namreč v Sowetu, kjer so bile že zidane hiše luksuz, kaj šele bazen. »Šele pozneje sem razumel, da so ga hoteli zlomiti in ločiti od somišljenikov,« je povedal v intervjuju za El País.
Zdaj kot predsednik Mandelovega inštituta za človeštvo promovira dedkovo zapuščino in poslanstvo čuti kot veliko odgovornost. »Dosegel je politično emancipacijo, za ekonomsko pa bomo morali še veliko narediti,« pravi vnuk velikega mirovnika, ki je z dedom nekaj časa živel pod isto streho. Ko so Mandelo leta 1990 po 27 letih izpustili iz zapora, je sina takoj poslal študirat in prevzel skrb za vnuka. Ndaba ga opisuje kot zelo strogega in discipliniranega človeka, ki je zahteval, da vsak dan postelje svojo posteljo, sobo pa ima vedno pospravljeno. »Sprva je bilo težko, a predal mi je svoje vrednote,« pravi Ndaba, ki ga je ded pri 13 letih opomnil, da mora biti najboljši v šoli, saj ljudje v njem, ker je Mandelov vnuk, vidijo voditelja. Ko so Ndabovi starši umrli zaradi aidsa, se je Nelson odločil, da tega ne bodo skrivali. Bili so prva ugledna družina, ki je javno spregovorila o bolezni, ki so jo mnogi imeli za sramotno.
Ndaba pravi, da je Nelson Mandela zaslužen za to, da imajo temnopolti svoje dostojanstvo, njegova dediščina sta tudi mir in dejstvo, da je preprečil državljansko vojno. O Donaldu Trumpu in njegovem mnenju, da si tudi sam zasluži Nobelovo nagrado, pa pravi: »Le kako si lahko želi Nobelovo nagrado, če pa bombardira Iran? Vpleten je v strašno vojno na Bližnjem vzhodu.«
Komentarji