Nemški trg dela

Berlin – Stopnja brezposelnosti je bila prejšnji mesec sedemodstotna, brez dela je bilo 2,93 milijona ljudi. Še več, iz Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj prihajajo napovedi, da bo Nemčija v prihodnjih desetih letih mogoče dosegla polno zaposlenost oziroma bo imela le tri ali štiri odstotke brezposelnih.

Takšna gibanja, razumljivo, navdušujejo vladajoče politike. Zvezni gospodarski minister Rainer Brüderle je, denimo, omenjal kar praznik radosti na trgu dela, saj je tudi število zaposlenih (40,9 milijona) rekordno. Čeprav je v novem gospodarskem vzponu pravi razmah doživelo najemanje slabše plačanih delavcev pri kadrovskih agencijah, naj bi se podjetja zaradi stabilne rasti v prihodnjem obdobju čedalje pogosteje odločala za pravo zaposlovanje.

Po ugotovitvah zvezne agencije za delo je zaposlovanje stabilno in vključuje skoraj vse panoge. Le nekaj panog, na primer javne službe ali finančni sektor, menda stagnirajo. Med samo krizo so bili koristni predvsem ukrepi, kakršen je skrajšani delovni čas. Zaposleni so sicer delali in zaslužili manj (dobili so tudi državno subvencijo), a obdržali so delovno mesto. To je bila na koncu velika prednost za podjetja, saj so na začetku vzpona imela na razpolago dovolj kvalificiranih zaposlenih.

Po podatkih inštituta za trg dela in poklicne raziskave je bilo v tretjem četrtletju skoraj milijon (986.000) prostih delovnih mest. To je sicer manj kakor pred krizo, vendar za petino več kot lani. Ponujenih delovnih mest je bilo manj v javni upravi, šolstvu in zdravstvu, v industriji pa se je število ponudb kar podvojilo, denimo v tiskarstvu in lesni industriji, v strojegradnji, elektroindustriji in avtomobilski panogi pa je bilo ponujenih za sedemdeset odstotkov delovnih mest več kakor pred letom dni. Najbolj iskani so inženirji pa tudi vozniki tovornjakov in negovalci starejših.

Plače so se povečevale
 
Posebna tema, povezana z nemškim gospodarskim vzponom in razmahom na trgu dela, so plače. Nemčija je dosegla večjo konkurenčnost kot temelj izvoznih uspehov z vzdržnostjo pri gibanju osebnih dohodkov. Drugače kakor v drugih industrijskih državah, kjer so se plače zaposlenih povečevale, tudi za četrtino, so nemški zaposleni po podatkih Mednarodne organizacije za delo (ILO) lani v primerjavi z letom 2000 realno (ob upoštevanju inflacije) zaslužili za 4,5 odstotka manj.

Poleg tega se je v zadnjih letih med zaposlenimi povečal predvsem delež tistih, ki niso zaposleni za nedoločen čas, temveč imajo časovno omejene pogodbe. Razširile so se tudi male službe (tako imenovani minijob z zaslužkom do štiristo evrov), ki jih ima približno pet milijonov zaposlenih. Ker njihove plače velikokrat ne zadostujejo za plačevanje življenjskih stroškov, morajo prejemati še državno pomoč. Tudi delavci, najeti pri kadrovskih agencijah, zaslužijo vsaj za petino manj kot njihovi kolegi v podjetju.

Čedalje večja razširjenost takšnih netipičnih in slabše plačanih oblik zaposlitve je povzročila, da se je povprečna bruto plača v desetih znižala za sto evrov, na 2154 evrov. Ti, ki so zaposleni za polni delovni čas, so sicer dobili za 6,7 odstotka več kakor pred desetletjem, 2936 evrov. Zaradi takšnih razmer sindikati in levosredinske opozicijske stranke zahtevajo uvedbo z zakonom predpisane minimalne plače, kakršne so ponavadi v Evropi. S tem da bi se tudi izognili plačnemu dampingu po 1. maju prihodnje leto, ko ne bo več noben ovir za zaposlovanje državljanov članic Evropske unije, ki so v povezavo vstopile leta 2004.