Neskončni 18. november

Na zemljevidu Danske je otok Aero videti kot drobna pika v Baltskem morju. Če hočeš priti do njega, moraš najprej poleteti z letalom, nato z vlakom do pristanišča Svendborg in od tam še s trajektom. Šele potem se znajdeš na otoku, kjer živi komaj nekaj tisoč ljudi, veter pa pogosto govori glasneje od avtomobilov. Prav tam že vrsto let živi danska pisateljica Solvej Balle, ena največjih literarnih senzacij zadnjih let.

Ko je pred desetletji zapustila København, so mnogi menili, da se umika iz literarnega sveta. Zgodilo se je nasprotno. Na otoku sta z možem ustanovila majhno založbo Pelagraf, stran od literarnih modnih tokov in trga. Kar dolgo ni nič napisala, potem pa je začel nastajati literarna serija v sedmih delih z naslovom O prostornini časa – pri nas so v prevodu Darka Čudna izšla že tri nadaljevanja – ki so jo kritiki takoj začeli označevati za enega najbolj posebnih sodobnih del. 

Njena junakinja Tara Selter se nekega dne zbudi v 18. novembru. Naslednje jutro je spet 18. november. In naslednje tudi. Medtem ko vsi drugi živijo isti dan, se Tara stara, potuje, razmišlja, ljubi in dvomi. Balle iz znane zamisli časovne zanke ne naredi uganke, ki bi jo bilo treba rešiti, temveč filozofsko raziskavo časa, samote, zakona, ekologije in človekove odgovornosti. Njeni romani niso napeti zato, ker bi čakali razplet, ampak zato, ker bralca prisilijo, da začne drugače gledati na vsakdan.

Pisateljica rada pove, da jo je že kot mlado bralko očaral Joyceov Ulikses, roman, ki opisuje en sam dan. Ko ga je brala, se je ves čas spraševala: »Kako je možno, da se v enem samem dnevu zgodi tako zelo veliko?« To vprašanje jo je spremljalo skoraj štirideset let in končno je napisala svoje največje delo doslej. Idejo za roman o časovni zanki je imela že leta 1987, torej dolgo pred filmom Neskončni dan (Groundhog Day).

Njen jezik je presenetljivo preprost. Stavki so mirni, skoraj asketski, toda pod njimi se skrivajo vprašanja o fiziki, podnebnih spremembah, naravi časa in smislu človeškega obstoja. V intervjujih v New York Timesu priznava, da je med pisanjem prebirala tudi knjige o kvantni fiziki.

Dolga leta je bila Solvej Balle skrivnostna avtorica, danes pa njene knjige izhajajo v več kot dvajsetih jezikih. Prvi del njenega obsežnega romana je bil uvrščen v ožji izbor za mednarodnega bookerja, prva tri dela pa so prejela prestižno nagrado Nordijskega sveta za književnost. Kritiki jo opisujejo kot pisateljico, ki je iz najbolj obrabljene literarne zamisli – ponavljanja istega dne – ustvarila eno najbolj izvirnih meditacij o času, ljubezni in svetu, v katerem živimo.

Morda ni naključje, da je tak roman nastal prav na otoku. Na kraju, kamor je treba zamenjati več prevoznih sredstev, da sploh prispeš, čas teče nekoliko drugače. Ali pa se samo zdi, da teče.