Pisateljica, ki pogreša svojega moža

Ameriška pisateljica, pesnica in esejistka Siri Hustvedt, je pred kratkim v ZDA izdala novo knjigo spominov z naslovom Ghost Stories (Zgodbe o duhovih), ki jih je posvetila svojemu pokojnemu možu, pisatelju Paulu Austerju, ki je umrl leta 2024. V slovenščino imamo prevedena njena romana Poletje brez moških in Kar sem ljubil.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Siri Hustvedt napisala še en literarni spomin. A njena najnovejša knjiga je vse prej kot to. Je pretresljiv, mestoma skoraj boleče intimen portret ljubezni, ki je trajala več kot štiri desetletja – in praznine, ki ostane, ko se ta nenadoma konča.

V središču knjige je Paul Auster, avtor kultne Newyorške trilogije, ki je bil v osemdesetih letih ena ključnih figur svetovne književnosti. Bil je pisatelj urbanih labirintov, identitetnih iger in eksistencialne negotovosti – hkrati pa, kot ga prikaže Hustvedt, tudi človek navad, tesnob in nežen družinski človek.

Njuna zgodba se je začela skoraj filmsko. Leta 1981 je prišla v New York kot mlada, lepa in ambiciozna pesnica. Nekoč je srečala starejšega pisatelja, ki je bil na pragu svetovne slave. Med njima je preskočila iskra, ki se kmalu razvije v partnerstvo, kakršnega literarni svet redko vidi. Skupaj sta ustvarjala, brala sta rokopise drug drugega. Njuna zveza ni bila le romantična, temveč tudi intelektualna simbioza.

Hustvedtova v knjigi ne idealizira. Njuna pot je bila prežeta tudi z bolečino: družinske tragedije, izgube in predvsem Austerjeva dolgotrajna bolezen. Leta 2023 so mu diagnosticirali raka. Sledijo meseci bolnišnic, terapij, upanja in razočaranj. Pisatelj, ki je živel od jezika, začne izgubljati prav to – besede.

Najmočnejši deli knjige so pravzaprav najbolj preprosti: elektronska sporočila, ki jih Hustvedtova pošilja prijateljem. Brez patetike, skoraj klinično natančno beleži njegovo stanje, a med vrsticami ves čas utripa globoka ljubezen. Ko zapiše, da je upanje nujno za življenje, a da slepi optimizem lahko tudi rani, razkrije svojo notranjo moč.

To je tudi knjiga o odsotnosti, ki postane prisotnost. Po Austerjevi smrti leta 2024 Hustvedt opisuje, kako ga še vedno zaznava – v vonju cigar, v tišini stanovanja, v nenadnih občutkih, da ni zares odšel. Njeno žalovanje ni linearno, temveč razpršeno, skoraj »duhovno«, kot namiguje že naslov.

Ob tem odpira tudi vprašanje lastne identitete. Dolga leta je živela v senci slavnejšega moža, čeprav je sama avtorica številnih romanov in esejev. Ta napetost med lastnim glasom in skupno zgodbo daje knjigi dodatno težo.