Revolucijo nadaljuje z risanjem
Sirski umetnik v izgnanstvu proti krutemu sirskemu režimu na svoj način nadaljuje revolucijo.
Odpri galerijo
Najah al Bukai z eno od svojih risb mučenja v sirskih zaporih, ki jim je bil priča tudi sam. FOTO: Reuters
Črno-beli junaki so videti zlomljeni, polni bolečine in obupa po mučenju, kar je Najah al Bukai, sirski umetnik v izgnanstvu, v državnih zaporih, kamor so ga doslej strpali že dvakrat, spremljal na lastne oči. Zdaj vse to s svinčnikom spravlja na papir: skupina napol golih moških, ki jih pretepajo; moški na hrbtu, z nogami, potegnjenimi prek glave, zvezan med dve leseni deski.
»V celici, dolgi približno šestnajst in široki približno tri metre, nas je bilo od 190 do 220. Tam so se dogajala zaslišanja in mučenja. Najhujše je bilo 'pospravljanje'. Odnašali smo trupla ljudi, ki so umrli zaradi mučenja ali bolezni, ki so jim podlegli zaradi zelo slabih higienskih razmer.«
Sirske oblasti so že večkrat zanikale obtožbe o sistematičnem mučenju in množičnih pobojih v zaporih v preteklih sedmih letih, odkar je država v vojni. Vendar so po dolgih letih molka o usodah več deset tisoč ljudi, ki so v tem času izginili, zaradi stalnega pritiska organizacij za človekove pravice vendarle po tihem začele dopolnjevati registre o umrlih.
»To, da se revolucija nadaljuje, čutim kot svojo dolžnost,« je dejal Bukai, ki zdaj živi v predmestju Pariza, a iz varnostnih razlogov skriva točno lokacijo. »Če bom prenehal risati na to temo, to pomeni, da sem se predal, in lahko sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu rečem samo: 'Da, dobil si vojno proti nam.'«
Pa je ne bo, je bil odločen Sirec, ki so ga prvič zaprli za enajst mesecev leta 2011, ker je pomagal pri pripravi protestov proti Asadu, leta 2014 pa, ko je po dveletnem skrivanju hotel pobegniti iz države. Kljub temu se mu je uspelo vrniti v Francijo, kjer je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja že živel kot študent umetnosti, zdaj pa tam poltretje leto živi z ženo Abir in 16-letno hčerjo. »Vsakič, ko bi rad zamenjal temo ali poiskal drugo pot v svojem risanju, na koncu znova pristanem pri podobah iz zapora, ki me preganjajo.« Umetnost je zato zanj tudi oblika terapije.
»V celici, dolgi približno šestnajst in široki približno tri metre, nas je bilo od 190 do 220. Tam so se dogajala zaslišanja in mučenja. Najhujše je bilo 'pospravljanje'. Odnašali smo trupla ljudi, ki so umrli zaradi mučenja ali bolezni, ki so jim podlegli zaradi zelo slabih higienskih razmer.«
Sirske oblasti so že večkrat zanikale obtožbe o sistematičnem mučenju in množičnih pobojih v zaporih v preteklih sedmih letih, odkar je država v vojni. Vendar so po dolgih letih molka o usodah več deset tisoč ljudi, ki so v tem času izginili, zaradi stalnega pritiska organizacij za človekove pravice vendarle po tihem začele dopolnjevati registre o umrlih.
»To, da se revolucija nadaljuje, čutim kot svojo dolžnost,« je dejal Bukai, ki zdaj živi v predmestju Pariza, a iz varnostnih razlogov skriva točno lokacijo. »Če bom prenehal risati na to temo, to pomeni, da sem se predal, in lahko sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu rečem samo: 'Da, dobil si vojno proti nam.'«
Pa je ne bo, je bil odločen Sirec, ki so ga prvič zaprli za enajst mesecev leta 2011, ker je pomagal pri pripravi protestov proti Asadu, leta 2014 pa, ko je po dveletnem skrivanju hotel pobegniti iz države. Kljub temu se mu je uspelo vrniti v Francijo, kjer je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja že živel kot študent umetnosti, zdaj pa tam poltretje leto živi z ženo Abir in 16-letno hčerjo. »Vsakič, ko bi rad zamenjal temo ali poiskal drugo pot v svojem risanju, na koncu znova pristanem pri podobah iz zapora, ki me preganjajo.« Umetnost je zato zanj tudi oblika terapije.
