Režiserka je v materi Tereziji odkrila feministično ikono

Film Mati makedonske avtorice Teone Strugar Mitevske je z drznim pogledom na sedem dni v življenju bodoče svetnice Matere Terezije prepričal kritike in distributerje, poroča Variety. Drama, posneta v angleščini in umeščena v Kalkuto avgusta 1948, se osredotoča na ključni trenutek v življenju matere Terezije – takrat še predstojnice samostana loretskih sester – v trenutku, ko se odloča, ali bo zapustila red in ustanovila svojo skupnost.

Mitevska, ki jo pri nas dobro poznamo tudi po slovenskih koprodukcijah, kot so Ženska, ki si je otrla solze, Bog obstaja, ime ji je Petrunija in Najsrečnejši človek na svetu, je življenje matere Terezije raziskovala že v dokumentarcu Mati Terezija in jaz. Tokrat pa jo skupaj s scenaristko Elmo Tataragić prikazuje iz nepričakovane perspektive: »Zame ni bila klasična svetnica, ampak skoraj direktorica multinacionalke – neizprosna in ambiciozna. Bistveno je bilo pokazati njeno človečnost, in ne veličino: ljubosumje, jezo, poželenje. Kako si lahko dober, če ne poznaš slabega?«

Noomi Rapace izbrala zaradi surove energije

Vlogo Terezije je prevzela Noomi Rapace (Dekle z zmajevim tatujem), ki jo je Mitevska, kot je rekla, izbrala zaradi surove energije: »Noomi je močna in drzna, to je očitno. A nihče ni samo močan in neusmiljen, nihče ni samo svetnik. Iskali sva njeno krhkost, otroškost, obsedenost – njen nepopolni človeški obraz.« Ob njej nastopa Sylvia Hoeks kot poljska nuna Agnieszka, ki skriva svojo skrivnost.

Na fotografiji (druga z leve) še z igralsko zasedbo Noomi Rapace, Sylvio Hoeks and Nikolom Ristanovskim na beneškem filmskem festivalu. FOTO: Yara Nardi/ Reuters

»Mati Terezija je bila pravzaprav nekakšna punkovska osebnost. Ni sledila pravilom, ni se ozirala na to, kaj se spodobi. Ko sem spoznala Noomi, sem začutila isto energijo – svobodo biti, kar si. To je moja osebna pot, a tudi moje sporočilo ženskam: drznite si,« je dejala režiserka za Variety.

Film se ne izogiba kontroverznostim – od Terezijinega nasprotovanja splavu in kontracepciji do kritik na račun pomanjkljive oskrbe bolnih. »Dolgo sem potrebovala, da sem razumela, da je bila produkt svojega časa in okolja. A zame je splav temeljna človekova pravica. Pogled nazaj nas spominja, kako daleč smo prišli – in kaj lahko ponovno izgubimo,« je še poudarila.

Ob vsem tem jo je vodila tudi osebna umetniška emancipacija: »Potrebovala sem petdeset let, da sem pridobila samozavest – zdaj končno verjamem v pravico do ženskega pogleda in do drugačnega pripovedovanja zgodb. Ta film je utelešenje tega.«