Slovo velike dame upora

Pri 103 letih se je poslovila Francozinja Yvette Lundy, ki je med drugo svetovno vojno pomagala ljudem uiti morilski roki nacizma.

Objavljeno
04. november 2019 10.30
Posodobljeno
04. november 2019 12.50
Lundyjeva, po vojni šolska učiteljica, v domu za starejše občane v mestu Epernay na severovzhodu Francije pred dvema letoma. FOTO: AFP
J. Z. G.
J. Z. G.
»Prav vsem nam lahko služi kot vzor,« je v nedeljo na enem od družbenih omrežij zapisal Franck Leroy, župan severnofrancoskega mesta Epernay, ob novici, da je pri 103 letih umrla Yvette Lundy. »Predstavljala je čast Francije v najbolj temnih urah naše zgodovine,« je še dodal, medtem ko je uporno Francozinjo, ki je preživela tudi teror nacističnega taborišča, podpredsednik francoskega parlamenta Eric Girardin v sožalnici na twitterju označil za »veliko damo francoskega upora«.

Lundyjeva je po svojih najboljših močeh kljubovala nacizmu: judovskim družinam, moškim, ki jim je grozilo prisilno delo, in pobeglim zapornikom v času okupirane Francije je urejala ponarejene dokumente, da so ušli smrtni obsodbi, vendar je o svojih dejanjih molčala še dolgih 15 let po vojni. Šele potem, leta 1959, je o tem začela pripovedovati francoskim in nemškim študentom, s čimer si je prizadevala za čimprejšnjo spravo med narodi, ki so med drugo svetovno vojno stali na nasprotnih bregovih.

image
AFP Yvette Lundy – uporna Francozinja, ki je ni strlo niti koncentracijsko taborišče. FOTO: AFP
V nedeljo so ob novici o njeni smrti znova obudili spomin na njena pogumna dejanja. Kot članica uporniške mreže Possum Escape Line je že od leta 1940 dalje pomagala ljudem, ki so se skrivali na farmi njenega brata. Aretirali so jo junija 1944, ko je bila stara 28 let, in jo odpeljali v nemško taborišče Ravensbrück.

Pozneje je odkrito govorila o razčlovečenju, ki se je dogajalo tam, pri čemer ni pozabila omeniti dogodka, ko se je morala pred častnikom SS sleči do golega. »Telo je golo, možgani pa v razsulu. Si kot luknja, polna praznine, in če se ozreš naokoli, je praznine še več,« je dejala. Pozneje so jo premestili v Buchenwald, kjer je nekdanja šolska učiteljica aprila 1945 dočakala svobodo. »Še vedno pa ne mine dan, da se ne bi spomnila na taborišče ... najpogosteje zvečer, tik preden zaspim,« je povedala v enem od intervjujev pred dvema letoma.

Leta 2009 je bila v navdih za enega od likov v francoskem filmu Korkoro o romski družini, ki beži pred nacizmom, leta 2017 pa jo je Francija odlikovala z enim najvišjih častnih priznanj, saj je postala visoka članica legije časti.