Sporne ribje farme v Marlborough Sounds

»Ne vem, ali lahko zmagamo,« vzdihne čolnar Peter Beech, ko nad ribjo farmo v Marlborough Sounds na Novi Zelandiji krožijo galebi, prežeč za ribami. Vse njegovo življenje in šest rodov nazaj, odkar njegova družina živi v teh krajih, je bila voda na špici Južnega otoka kristalno čista, načrt, da povečajo akvakulturo v Marlborough Sounds, pa je kot ekološka tempirana bomba. Novozelandska vlada je namreč pred kratkim razglasila konec desetletnega moratorija na akvakulturo na tem območju.

Marlborough Sounds so magnet za turiste, ki na ekoizletih s čolni, kakršnega krmari Beech, občudujejo delfine, tjulnje in kite. »Prelepim rokavom zdaj grozi, da se bodo spremenili v veliko industrijsko farmo za gojenje rib,« pravi Beech.

Novozelandska družba King Salmon si prizadeva ustvariti več ribjih farm na tem območju. Do leta 2015 bi rada podvojila proizvodnjo na 15.000 ton in zadostila vedno večjemu povpraševanju po morski hrani na svetu. Vnele so se vroče razprave o tem, ali je sploh mogoče, da velikanske ribje farme ne bi porušile občutljivega naravnega ravnovesja.

Akvakultura preskrbuje s 46 odstotki vse morske hrane, ki jo pojemo na svetu, ta odstotek pa se viša, ker je divjih rib vse manj, je lani poročala Ameriška organizacija za kmetijstvo in prehrano. Svetovni sklad za divje živali in rastline trdi, da pravilno vodena akvakultura lahko zmanjša pritisk na divje ribe v času, ko potrebe po morski hrani naraščajo, zlasti med premožnimi azijskimi porabniki.

Pri družbi King Salmon se dobro zavedajo svoje odgovornosti do okolja in doslej na obstoječih ribjih farmah v Marlborough Sounds ni bilo težav. Poleg tega bi razširitev te veje industrije prinesla veliko nujno potrebnih novih delovnih mest. Prvovrstni prekajeni losos, ki ga prodajajo po 250 novozelandskih dolarjev za kilogram, je pomemben izvozni artikel za pešajoče novozelandsko gospodarstvo.

Če bo družba uresničila načrt širjenja, bodo ribje farme King Salmona pokrivale 15 hektarov Marlborough Sounds, se pravi 0,1 odstotka vsega območja. Dobro je, da na teh farmah ni morskih uši, s katerimi so okužene podobne morske farme, in družba si zelo prizadeva, da bi tako ostalo.

Beech, ki je ustanovil naravovarstveno skupino Guardians of the Sounds, pa opozarja na težave, ki jih povzročajo farme lososov na Škotskem in v Čilu, kjer se je ta veja industrije hitro razširila. »Edini vzrok, da pri nas ni teh težav, je, da jih je tako malo. Kakor hitro pa bomo začeli intenzivno akvakulturo, se bodo ribe okužile, tako kot so se povsod drugod po svetu.«

Beech opozarja na »vizualno onesnaženje« zaradi ribjih farm, ki so zaprte z ogromnimi ograjami okoli ribjih bazenov, in nevarnost prenašanja bolezni v kristalno vodo zunaj farm. To bi ogrozilo stoodstotno čist novozelandski ekoturizem.

Lokalnega kmeta Erica Jorgensona, predsednika druge skupine zelenih SoundFish, bolj skrbi vlada, ki jo mamijo izvozni dolarji. Opozarja na nevarnost, da bi v hlepenju po povečanju akvakulturne proizvodnje vlada dovolila prihod tujih vlagateljev, ki niso tako zavzeti za ohranjanje edinstvenega okolja Marlborough Sounds. Po njegovem mnenju je treba ohraniti ravnotežje med še vzdržno količino akvakulture in naravnim okoljem, ne da bi spodkopali dejavnosti, ki so pomembne za lokalno prebivalstvo.

Prirejeno po AFP.