Stara tehnika vezenja za današnje zimske urice

Skupinica žensk in mlad fant sta sedela v nekakšni elipsi za starinsko mizico prav takšne oblike, ki je bila tu in tam nasmetena z volnenimi nitmi različnih živih barv, na njej je stalo tudi nekaj čajnih skodelic s toplo rdečo vsebino. Zbrani so skrbno gledali v svoj kartonček s posebnim leskom, se pogovarjali in besede so občasno izvabile smeh. Pod njihovimi prsti in z uporabo debele šivanke ter volnene niti so se na njih začela izrisovati domiselna voščila: Naj te objame, Naj se novo rodi, Naj ti zapoje, Naj bo z rož'cami postlano, Naj ti da krila, Naj te radosti in Naj ti obarva srce.

Voščila so bila v resnici izpisana z luknjicami, ki so manjkale v nekoliko svetlečem šeleshamerju, njihova zapolnitev pa je bil eden od glavnih ciljev delavnice, ki jo je te dni priredila oblikovalska skupina Oloop (Tjaša Bavcon, Katja Burger in Jasmina Ferček) v na novo odprtem oddelku Knjigarne Konzorcij. V božičnem času, ki ga oblikovalke jemljejo za posvečenega, vsako leto pripravijo kaj, kar bi spodbudilo druženje: bodisi z razstavo bodisi s kakšnim dogodkom ali akcijo druge vrste.

V zadnjem času se pogosto sliši, da se ljudje počasi odmikajo od predbožičnega zapravljanja denarja in predvsem časa v nakupovalnih središčih, oloopke pa so to vzele za svoje vodilo. Zdelo se jim je prijetno izvesti akcijo, ki bi ustavila korak ljudi, da bi si vzeli malo časa, si kaj povedali in se družili ob srkanju čaja, pri tem pa še kaj izvezli. »Vezenje je zelo star način druženja, tradicionalno značilno ženski, ampak, kot vidimo, ni samo ženski, saj imamo med nami tudi fanta. Danes očitno to ni več tako strogo ločeno,« je med vezenjem razlagala ena od pobudnic dogodka in članica skupine Oloop Tjaša Bavcon ter pozornost preusmerila na edinega predstavnika moškega spola, ki je nedvomno vzbujal največ pozornosti preostalih članic ekipe.

»Zavil sem v knjigarno in na stopnicah opazil napis o tej delavnici. Vabilo se mi je zdelo zanimivo pa še od skupine Oloop, ki jo poznam po lepih izdelkih, je bilo. Všeč mi je vezenje in sem se pridružil,« je razlagal simpatični Uroš, ki je po razkritju svojega statusa – je študent tretjega letnika fakultete za elektrotehniko – požel val vzklikov: »Oouuu.« »Izbral sem si voščilo Naj ti obarva srce, ki mi je bil v trenutku najbolj všeč. Ne vem, komu ga bom namenil. Morda materi, če pa na poti domov srečam katero od ljubih oseb, bom morda obdaroval njo. Toda na žalost je moja najljubša oseba zdaj že doma,« je še pristavil fant, ki se je zadnji konec tedna udeležil delavnice o polstenju, z ročnimi deli, med drugim tudi s tkanjem, pa se je ukvarjal že kot otrok. O tehnikah ga je poučila mama.

V eni uri dve voščilnici

V skupini so poleg prirediteljic in predstavnice knjigarne Lidije Goršič med drugim sedele tri starejše gospe. Kot je povedala najmlajša med njimi, gospa Jasna, ji je vabilo po elektronski pošti poslala hči, s sabo pa je pripeljala svojo teto. V nekaj manj kot eni uri ji je uspelo izdelati dve voščilnici, ki ju bo po vsej verjetnosti kar obdržala. »Ostali bosta za spomin na delavnico, da sva bili tukaj. Drugače imam čestitke že izdelane, poiskati moram le še primerne besede,« je razlagala in s kančkom občudovanja zrla na svoja najbolj sveža izdelka.

»Zelo pozdravljam takšne delavnice, vendar ne vem, kje sploh lahko izvem zanje. Ta dekleta večkrat organizirajo kaj takšnega. Pred kratkim sem bila na tečaju kaligrafije v Kamniku, kar je bilo prav tako super. Takšne reči sodijo v ta letni čas, poleg tega pa usvojiš tudi nova znanja. Kar luštno je,« ni skoparila z navdušenjem sogovornica, ki je v dopolnitev predlog navedla še katerega od značilno zimskih in novoletnih motivov; snežaka, snežinke, smrečice, lunice ... Njena teta, ki še zdaleč ni začetnica v tej prostočasni dejavnosti, saj je izdelovala gobeline brez predloge, je brez zadrege pristavila: »Meni je v istem času uspelo izvesti samo eno.«

Med vezenjem v prijetnem prostoru knjigarne, mestnem kotičku, kjer se čas vsaj za hip lahko ustavi, so se začenjale različne debate. Potem ko so se bolje spoznali, se je druščina po več kot uri druženja pogovarjala med drugim o aluminiju, ki naj bi ga Nasa pošiljala v nebo, in o novi trgovinici z volnenimi izdelki na ljubljanskem Bregu. »Bolj ko klepetaš, manj narediš,« je ugotavljala gospa z Vrhnike, ki se je v Ljubljano pripeljala prav zaradi te priložnosti.

Kot je dejala, jo je k temu nagovoril mož, zato bo njemu podarila čestitko, ki je medtem nastajala pod njenimi prsti, veščimi izdelovanja drobnih reči. Osnovnemu napisu Naj te objame sreča, v tistem trenutku že iz izmenično rumene in rdeče volne, bo treba še kaj dodati. »Bom morala še ponoči premisliti,« je na glas razmišljala. Večkrat pridem na delavnice v to knjigarno in vedno je prijetno. Če se odločiš, greš, pa tudi če prekle padajo,« se ni menila za slabo vreme. »Kaj novega se naučiš pa še družba je, tako da je prijetno. Mogoče bi bilo bolje, če bi bilo malo prej,« je dejala sogovornica, ki se drugače rada predaja izdelovanju dražgoških kruhkov.

Navdušujejo se tudi fantje

Po njenih opažanjih so nad ročnimi deli zelo navdušeni tudi fantje, saj so zelo dejavno sodelovali na njenih prostovoljnih »učnih« urah v šoli, a kljub temu jo je s svojo udeležbo presenetil Uroš. »Zelo lepo se je vključil med nas,« ga je pohvalila. »Izredno rada imam ročna dela, veliko sem vezla, pletla ..., tudi ta pulover sem si naredila. V času, ki prihaja, nikoli ne reci ne,« je še dejala. Opaža, da so ročna dela znova zelo cenjena, saj se zlasti mladi starši srečujejo z velikim pomanjkanjem časa, zato je doma izdelanih reči vse manj.

Ta trend nakazuje še ena stvar, je pristavila Lidija Goršič iz Knjigarne Konzorcij, enako dejavna med udeleženci: »Prodamo veliko literature o ročnih delih in izdelovanju različnih stvari, še posebno z naravnimi materiali. Zanimanje narašča tudi med mladimi, toda prevladujejo tuje knjige. Po dolgih letih je v slovenščini izšla Velika knjiga o pletenju , po kateri je veliko povpraševanja.«

Vrtela se je stara filmska in božična ameriška klasika. »Lepo je tako spoznavati nove ljudi. Vsi smo zadovoljni, ni nobene hektike, kar je danes že luksus,« je ugotavljala Tjaša Bavcon, pritrdila pa ji je tudi knjigarnarica, ki se ji je trenutno ozračje zazdelo kot spokojne zimske urice, popolnoma nasprotne noremu času, »ko vsi nekam bezljajo in nakupujejo«.

Roke so najbolj ustvarjalne

Oloopke so si za izziv vzele roke, saj že dolgo časa niso nič izdelale z njimi. Po navadi se v ateljeju vse delo postori na računalniku. »Naprej smo aktivirale sebe, svoje roke in nato ustvarjanje poskušale deliti še na delavnici. Ključno je bilo poudariti, da so roke najbolj kreativne. Z njimi izražamo tudi svoje mentalne sposobnosti. Zadnjič sem prebrala, da so pri zarodku v zgodnji fazi srce in roke eno. S temi se tako izraža tudi govorica srca, kar ima zelo veliko simbolike. Oblikovanje se odmika na računalnik in s tem zunaj človekovega dosega, to pa duša pogreša,« je globlje sporočilo opisala Jasmina Ferček.

Oblikovalke so svoje roke najprej uporabile za perforiranje sporočil ljubezni in sreče v tanek karton, pri čemer so si pomagale s starim čevljarskim orodjem, kladivom in luknjačem, v drugi ustvarjalni fazi oziroma delavnici pa so uporabo rok predvidele za vezenje iz živobarvne volne. »Naredile smo malo večje luknje, da bi bila čestitka videti lepa že zaradi igre svetlobe skoznje, še preden bi jih izvezli,« so pojasnile sogovornice, ki želijo srečanje v prihodnjem letu dopolniti z večjim projektom – kakšno talno vezenino, pri vezenju katere bi prav tako pomagali mimoidoči.

Delavnica se je prevešala v svojo drugo polovico in gospa Jasna ter njena teta Vera sta se pripravili za odhod. »Lahko kakšno čestitko vzameva za domov?« sta vprašali. »Kakšno lahko vzameta, vendar jih moramo še veliko izvesti za naše poslovne partnerje,« so v smehu odgovorile oloopke.

Fotografije Vezlo se je iz živobarvnih volnenih niti in ob srkanju čaja  Dokončanje sporočila je bilo prepuščeno udeležencem V knjigarni se je tokrat čas ustavil med vezenjem in pogovarjanjem z neznanci Pisana voščila za optimističen začetek novega leta Podpis