Melbourne - Tu in tam iz Slovenije v moj elektronski nabiralnik priroma pismo z vprašanji o možnostih za delo v Avstraliji. Ljudje si želijo sprememb in včasih imenujejo Avstralijo obljubljena dežela. Njihova vprašanja se nanašajo predvsem na praktične zadeve, s katerimi sem se v zadnjih šestih letih srečevala med študijem in raziskovalnim delom pa v vsakdanjem življenju, in zdi se mi lepo, da me kdo vpraša za nasvet. Vendar pogosto ugotavljam, da ljudje pozabijo, da delo v tujini prinese spremembe ne samo v profesionalnem, ampak tudi v zasebnem, celo intimnem življenju.
Po sedmih letih življenja »nekje vmes«, med Avstralijo in Slovenijo, ne čutim, da sem del tistega kroga, ki ga je država, v kateri sem se rodila, včasih imenovala »izseljenci« ali »ljudje na začasnem delu v tujini« ; zdaj je ta poimenovanja zamenjala z na videz manj določnimi izrazi, kot je »Slovenci, ki delajo, živijo v tujini«.
Zadnjih šest mesecev sem bila kot raziskovalka zaposlena na Univerzi Deakin. To je srednje velika univerza z glavnim kampusom v mestu Geelong na zahodu Melbourna. Melbournški kampus je eden od štirih in na njem študira okoli 17.000 študentov. Ker univerza zaradi individualizacije in potrošniškega sloga avstralskega terciarnega poučevanja gradi na izbiri in izbirčnosti študentov, je poleg tega še cela vrsta tistih, ki študirajo polovično ali poslušajo predavanja na internetu, opravljajo izpite po spletu in komunicirajo s profesorji po elektronski pošti. Med študijem so zaposleni.
Življenje v Avstraliji je drago, zaslužki pa se med seboj zelo razlikujejo. V industriji, predvsem v rudarstvu, ki je eden izmed stebrov avstralskega gospodarstva in kjer ljudje delajo tudi na stotine kilometrov od prvega mesta, so zaslužki visoki, kje drugje, v mestih, tovarnah, v nekaterih vejah gostinstva in tudi na univerzah, so neprimerljivo nižji.
Malo dela v družboslovju
Konec leta 2009 sem v Sloveniji opravila doktorat iz interkulturnih študij in ukvarjam se z raziskovanjem migracij, državljanstva, kolonializmov in nacionalizmov ter z urbano antropologijo. Vprašanja, ki se mi postavljajo profesionalno, velikokrat črpam iz lastnih izkušenj. Tujost človeka, ki se bode z avstralsko imigracijo, kar je velik del urejanja zaposlitve in vsakdanjega življenja, navadno preraste meje pričakovanj selivcev.
Kot »stranka« avstralske imigracije sem popredalčkana, svoje življenje izražam v obliki uradnih formularjev in prijav in navaditi se moram na neprestano spreminjanje mnenj uradnikov, nelogičnost postopkov, visenje na telefonih in komunikacijo z elektronsko ustvarjenimi birokrati. Beli Avstralci, ki so tukaj odrasli, so kljub veliki multikulturnosti večina, drugi so selivci, manjšina. »We grew here, you flew here« ali » Mi smo tukaj odrasli, vi ste sem prileteli« je bil eden izmed sloganov med neredi med angloavstralskimi skupinami mladih in potomci pozneje priseljenih skupin na plaži Cronulla v Sydneyju leta 2005, malo za neredi s socialnim in etničnim ozadjem v Franciji, o katerih smo v Evropi slišali več. To, da so tudi potomci Libanoncev ali Grkov odrasli v Avstraliji, je le stežka priletelo do ušes stražarjev avstralskih obal.
Od devetdesetih let dvajsetega stoletja Avstralija izrazito podpira začasno migracijo mednarodnih študentov, še posebno podiplomskih, ki vsako leto znova plačujejo visoke šolnine in tako pomagajo gospodarstvu. Nekateri lahko po študiju zaprosijo za samostojne, osemnajstmesečne vizume, ki niso vezani na ponudbe delodajalcev, ali pa za dovoljenja za delo ali stažiranje z namenom dodatnega praktičnega usposabljanja. Jaz sem na podlagi takšnega, occupational training vizuma dobila začasno zaposlitev na univerzi.
Moja pot k tej šestmesečni zaposlitvi se je začela s trimesečnim gostujočim statusom, ko sem si stroške za življenje plačevala sama. V tem času sem navezala stike z direktorjem raziskovalnega centra, s katerim sva se pozneje dogovorila za formalizacijo sodelovanja pri projektu, ki me je še posebno zanimal. Službe v družboslovju in humanistiki ni lahko dobiti, konkurenca je velika, dejstvo, da za vsakršno delo v Avstraliji potrebuješ delovno dovoljenje, ki je povezano z dovoljenji za bivanje, pa v poklicih, ki niso toliko iskani (takšen je tudi moj), še dodatno znižuje možnosti za zaposlitev. Vzrok težav za raziskovalce mlajše generacije, vsaj na mojem področju, je v kombinaciji pravil za pridobitev delovnega dovoljenja in dovoljenja za bivanje ter v naravi akademskih zaposlitev, ki so največkrat honorarne ali za polovični delovni čas. Z zaposlitvijo takšne vrste zaradi pravil imigracijske in delovne protekcionistične igre dovoljenja za bivanje pa tudi pravega delovnega dovoljenja pravzaprav ne moreš dobiti.
Zaželeni poklici
Avstralska splošna imigracijska politika je odločilno povezana s trgom dela in z načrtovanjem strukture delovnega prebivalstva v Avstraliji. Tukaj težko razmišljaš samo o delu in možnostih za zaposlitev brez načrta in možnostih za začasno ali stalno imigracijo. Julija 2010 je oddelek za imigracijo in državljanstvo pri avstralski vladi objavil nov seznam zaželenih poklicev, ki izražajo tendenco po višje izobraženih kadrih iz tehnike in elektronike, medicine, urbanistike in nekaterih naravoslovnih znanosti. Na seznamu so zdravniki, medicinski tehniki, zobozdravniki, inženirji vseh vrst, arhitekti, računalnikarji, razvijalci programov pa tudi psihologi, učitelji, socialni delavci.
Na novem seznamu ni poklicev iz humanistike in družboslovja. Manj je tudi poklicev, ki so bili po tradiciji prejšnjega stoletja v Avstraliji bolj iskani, kot so tesarji, zidarji, kleparji, frizerji, kuharji. Ti so povsem izginili s seznama, na neprijetno presenečenje kopice tistih tujcev, ki so bili vpisani v zasebne šole za kuharje in frizerje. Te so na veliko služile z izučevanjem ljudi za te poklice in zlorabljale željo ljudi po priselitvi v Avstralijo. Revizija točkovnega sistema za splošno imigracijo je prinesla tudi večji poudarek na zelo dobrem poznavanju angleščine.
Zanos v nujnosti rabe angleščine za prihodnje prebivalce velikega južnega otoka povzema značaj avstralske politike ter grajenja in krepitve njene nacionalne identitete. Ta je po eni strani še vedno tesno povezana z britanskimi predniki, ki so to deželo, tudi z rasističnimi in genocidnimi praksami, oblikovali v federalno državo in jo vključili v globalni tok kapitala. Po drugi strani Avstralija v zadnjem desetletju ali dveh mrzlično išče lastno identiteto, ki jo v razmerah novih zamejevanj in motivov za nacionalizme po svetu izraža v navidezni lahkotnosti avstralskega značaja, zanimanju za šport, plaže in za peko na ražnju, v resnici pa jih snuje v načrtovanju urbanega življenja, podjetnosti, nekompromisnih političnih odločitvah in militarizaciji meja. Različnost je dovoljena, celo spodbujana, vendar samo v okvirih, kot jih določa večinska politika. Po svojih večletnih izkušnjah mislim, da mi je skoraj usojeno, da kot priseljenka v tej prekrasni, prostrani deželi za vedno ostanem ne samo drugačna, ampak tudi tuj(k)a.
Komentarji