Toplina potrpežljivih rok

Nakit, ki greje, blazine, ki nežno požgečkajo obraz, ko ga zakoplješ vanje, in kvačkani volneni copati so izdelki iz kolekcije Razkrite roke 2, ki so jo pod budnim očesom oblikovalk iz skupine Oloop izdelale priseljenke z Jesenic. Danes jih bodo predstavile v atriju ljubljanske mestne hiše.

Razkrite roke 2 so nadaljevanje istoimenskega projekta iz leta 2012, v katerem so oloopovke Jasmina Ferček, Tjaša Bavcon in Katja Burger, ki že dolgo razmišljajo, »kako osmisliti oblikovanje ter ga povezati z drugimi področji ustvarjanja in humanitarnostjo«, povezale lastne želje po vključevanju tekstilnih ročnih spretnosti v oblikovanje in dale priložnost ustvarjanja ženskam iz ranljivih družbenih skupin.

Kot je ob sklepu prve kolekcije leta 2012 povedala Jasmina Ferček, je oblikovalkam hitro postalo jasno, da je »delo s tekstilom, ki zahteva veliko potrpežljivosti, pisano na roke muslimankam«. Povezale so se s Failo Pašić Bišić iz Človekoljubnega dobrodelnega društva Up z Jesenic in ta jim je pomagala stopiti v stik z ženskami, ki so bile pripravljene sodelovati v projektu.

Prijavilo se jih je okoli 20, največ priseljenk iz Bosne in Hercegovine, sledile so ženske s Kosova, Srbkinje in Makedonke z Jesenic. Delavnice, ki so bile enkrat na teden ob dopoldnevih v prostorih društva Up, je vodila mentorica za ročna dela iz waldorfske šole Nadja Lazar. Ženske je naučila osnovnih tehnik ročnih del (klasičnega in ročnega pletenja, vezenja, kvačkanja, filcanja) in tudi samostojne izdelave lesenih pletilk. »Nekatere, predvsem starejše, so že imele predznanje, mlajše pa so bile skoraj brez izkušenj z ročnim delom, zato je bilo delovanje skupine zelo težko uskladiti. Je pa bilo med delom zelo živahno. Včasih so se razvile glasne razprave, spet drugič je bila popolna tišina,« je razpoloženje na delavnicah pred dvema letoma opisala Jasmina.

Dobrodošla miselna sprememba

Po modelih in barvni lestvici, ki so jih izdelale oblikovalke, so nastali kolekcija copatov v obliki nogavičk in balerink, tabureji, ročno pleteni podstavki za sedenje, vezena preproga ter lanene srajce s potiskom, bordurami in vezenimi slovenskimi motivi živali, cvetov in src. Izdelki so bili do začetka letošnjega leta razstavljeni v Slovenskem etnografskem muzeju.

V letošnje delavnice se je vključila kar tretjina udeleženk s prvih. Od novembra do januarja so pod vodstvom mentoric – nekatere tudi same delavničarke – in oloopovk osvežile znanje ter se naučile novih tehnik. Pod mentorstvom Katje so z vezenjem na filc izdelale podložke za sedenje različnih oblik. Jasmina jih je učila zankastega pletenja, Tjaša zankastega kvačkanja. V tej tehniki je vsaka udeleženka nakvačkala manjšo rožo, ki so jih nato sestavile v preprogo. S koordinatorico, ki je skrbela za prevajanje slovenščine v albanščino, so ženske kvačkale nakit iz trakov polivinilastih vrečk in copate iz ostankov bombažnih trakov. Izdelki, ki so nastali kot del učnega procesa, niso postali del kolekcije, a so vseeno zelo lepi. Ženske so jih podarile pediatričnem oddelku jeseniške bolnišnice in vrtcu v Hrušici, nekaj pa so jih obdržale zase.

Želja po trgovinici

Po urjenju se je začelo ustvarjanje izdelkov za kolekcijo. »Mislile smo, da bomo modele in barvne karte naredile že takoj na začetku projekta septembra lani, a smo sklenile, da je bolje ženske prej nekoliko bolje spoznati. Ugotovile smo, da so jim sodobne tehnike in materiali všeč, ko pa v roke dobijo volno in tanjše kvačke, se takoj počutijo bolj domače,« ugotovitve povzema Jasmina. »Pri Albankah je zelo priljubljena tehnika, ki se v bosanskem jeziku imenuje keranje. Ženske z njo delajo fine rože, vendar ponavadi iz sintetičnih materialov, ki so povrhu snežno beli,« se hudomušno nasmehne Jasmina. »To, da smo jim predlagale drugačne materiale in barve, je bila zanje prijetna sprememba.«

Tokratna kolekcija je na otip popolnoma drugačna od prve – ta je bila iz mešanice poliestra in volne –, saj so oloopovke zanjo izbrale kakovostnejšo naravno barvano ekološko volno slovenskega proizvajalca Soven. Izdelki, ki bodo do 26. julija razstavljeni v desnem atriju ljubljanske mestne hiše, so prototipi, pove Jasmina. Po koncu projekta jih bodo priredile za prodajo in izdelale iz bosanske volne, ki je cenejša od slovenske. K temu spodbujajo predvsem mlajše priseljenke, ki so v Slovenijo prišle po vojni v Bosni in Hercegovini in niso dobile zaposlitve. Živijo precej revneje od žensk, ki so k nam prišle v sedemdesetih letih ali pred vojno in se jim je uspelo zaposliti. Zdaj so že upokojene.

Ženske na Jesenicah si želijo pridobiti prostor, v katerem bi izdelke izdelovale in prodajale, hkrati pa bi svoje znanje predajale drugim. Jasmino je pozitivno presenetilo, da so se povezale in izvedle samostojne akcije. Na Jesenicah so v projektu organizirale svetovni dan pletenja ter izdelale skledice, cekarje in nakit iz ostankov barvnih bombažnih trakov, ki so jih prodajale na Jožefovem sejmu. Z njimi in s projektom v sodelovanju z oloopovkami so se predstavile na škofjeloškem Luft festivalu in festivalu vseživljenjskega učenja.

Iz projekta so se veliko naučile tudi oloopovke. »Voditi skupino ni preprosto. Oblikovalci, pravzaprav skoraj vsi ljudje, smo neopremljeni za reševanje konfliktov. Konflikt je povsem zdrava stvar, pogoj, da nastane nekaj novega,« vtise o uspešno končanem projektu povzema Jasmina. S Tjašo in Katjo že več let razmišljajo o ustanovitvi tekstilnega centra, v katerem bi se ljudje lahko učili vsega, kar je povezano s tekstilom. »Spogledujemo se tudi s terapevtskim vidikom dela v skupini, ki ga bomo raziskovale v prihajajočih projektih. Tekstilno ročno delo je povezano s sproščanjem čustev in globljih osebnih zgodb, zato ga nekateri psihoterapevti uporabljajo kot metodo zdravljenja. Je hkrati delovna in umetniška terapija.«