

»Lahko greva skupaj,« mi je dejal smučar v opravi avstrijske reprezentance, ko sva stala v vrsti za vlečnico.
Povsem običajen stavek, ki ga slišiš na vsakem smučišču. Malce drugačen je bil le smučar, ki ga je izrekel – imel je namreč le eno nogo. A devetnajstletnega Korošca to ne moti: tako smuča že od osmega leta.
Thomas Grochar mi je med kratko vožnjo do starta drugega teka slaloma na tekmi za svetovni pokal v alpskem smučanju za smučarje invalide na Rogli zaupal, da se je že rodil brez noge.
Pri osmih je začel smučati in je od sezone 2008/2009 član avstrijske reprezentance alpskih smučarjev invalidov. Med klepetom mi je še uspelo izvedeti, da ima raje slalom kakor veleslalom, njegova najuspešnejša sezona doslej pa je bila predlanska.
Thomas je le eden izmed mladih športnikov z izjemno voljo, ki gredo na progi, pa naj bo to slalom, veleslalom, superveleslalom ali smuk, dobesedno »na kol«. In tista telesna pomanjkljivost jih pri tem niti ne ovira prav dosti.
Ko vidiš slepega ali slabovidnega smučarja, kako z vso hitrostjo in s popolnim zaupanjem svojemu vodniku, ki smuča tako rekoč tik pred njim, napada količke, se prej vprašaš, zakaj smučata tako blizu, kakor pa pomisliš, da je človek morda slep.
Da ne govorimo o enonogih ali enorokih smučarjih in smučarkah iz kategorije stoječih ali pa tistih na monoskijih iz kategorije sedečih.
Prvaki med prvaki
Gal Jakič, naš edini reprezentant, ki je v ponedeljek in torek, ko je bil na programu slalom, zaradi poškodbe počival pred sredinim in četrtkovim veleslalomom, si je lahko vzel malce več časa, da nam je razkazal svoj futuristični monoski, po domače povedano plastično školjko, ki je s hidravličnim mehanizmom pritrjen na klasično smučko s klasično vezjo.
Pokazal nam je, kako se monoski dvigne, da lahko sede na sedežnico, kako se zapne na sidro na vlečnici, kako se uporabljata palici za smučanje oziroma odrivanje.
Povedal je, da pri sedeči tehniki prav tako »napadeš« količek na progi: razlika je le v tem, da ga odbiješ s ščitnikom na kolenih ali pa z ramenom, saj gre palica oziroma oporna smučkica po zunanji strani vratc.
Brez ščitnikov ne gre, se je strinjal tudi japonski zmagovalec ponedeljkovega sedečega slaloma Taiki Morii, ki, mimogrede, tekmuje na Elanovi smučki.
Čeprav je pogovor potekal v bolj polomljeni angleščini, nam je uspelo izvedeti, da je nosilec srebrne kolajne z veleslaloma na paraolimpijskih igrah v Torinu leta 2006 ter dobitnik srebrne in bronaste medalje v smuku in superveleslalomu na zadnjih paraolimpijskih igrah v Vancouvru pred tremi leti zelo zadovoljen s progo, čeprav je dejal, da je za njegov okus morda malo prepočasna.
Podobnega mnenja je bila tudi članica močne avstrijske reprezentance Claudia Lösch, ki je prvi dan osvojila srebro v sedečem slalomu.
»Proga je bila malo preveč položna pa tudi sicer imam raje hitrejše discipline,« je povedala Avstrijka, ki je začela smučati pri osmih letih, dve leti po poškodbi hrbtenice v prometni nesreči.
V reprezentanci je že enajst let in v tem času je dvakrat osvojila zlato v skupnem seštevku, na paraolimpijskih igrah v Vancouvru pa je bila prva v slalomu in superveleslalomu.
Vodja ruske ekipe Aleksander je bil zadovoljen tako z uspehi svojih desetih smučarjev kakor s samim tekmovanjem na Rogli.
»Vsi člani reprezentance smučajo v vseh disciplinah, pri čemer ima vsak svojo najljubšo,« je dejal. Glede sponzorjev je priznal, da časi niso ravno najsvetlejši, a da jim pri delu močno pomaga rusko ministrstvo za šport.
Skoraj sami olimpijci
Poleg so sedeli člani podobno velike slovaške reprezentance. Dvaindvajsetletni Jakub Krako, zmagovalec ponedeljkovega slaloma v kategoriji slabovidnih, je dejal, da je bila proga lahka, vendar dobro pripravljena.
Od rojstva slabovidni Jakob je začel smučati pri devetih letih in kmalu začel resno trenirati. V Vancouvru je odnesel kar tri zlate medalje in eno srebrno.
Roman Jakič, vodja slovenske reprezentance športnikov invalidov na letnih in zimskih paraolimpijskih igrah, je poudaril, da je to prvi mednarodni paraolimpijski alpski smučarski dogodek pri nas.
»To je konkreten zalogaj – brez pomoči smučarskega središča na Rogli in Paraolimpijskega komiteja tega ne bi bilo mogoče izpeljati,« je dejal Jakič.
»Svetovni pokal na Rogli je izobraževalnega pomena za naše otroke, ki se znajdejo v Soči [inštitutu za rehabilitacijo]. Dobro je, da se pokaže, kako dobro lahko smučajo športniki invalidi,« je dejal Jakič, čigar sin Gal se je udeležil zimskih paraolimpijskih iger v Vancouvru, na Rogli pa nastopa v veleslalomu.
Vsi tekmovalci in tekmovalke smučajo na isti progi, tako moški kot ženske, in to v vseh treh kategorijah. Kategorija slepih in slabovidnih je razdeljena v tri podkategorije, odvisno od tega, ali je tekmovalec popolnoma slep ali ne. Pred njimi vozi vodnik, ki smučarja usmerja po radijski zvezi.
V kategoriji stoječih tekmujejo smučarji s poškodbami okončin in cerebralno paralizo. Tudi tukaj so tri podkategorije glede na stopnjo poškodbe.
V kategoriji sedečih pa so športniki brez obeh nog, paraplegiki in tetraplegiki z ohromljenim delom rok.
Pri točkovanju se upoštevajo faktorji, ki jih določi Paraolimpijski komite, pri čemer so pozitivno diskriminirani tisti s hujšo poškodbo.
»To v praksi pomeni, da mora tekmovalec z lažjo obliko poškodbe smučati hitreje kakor tisti s hujšo,« pojasni Roman Jakič. Tekmujejo v vseh petih alpskih disciplinah: slalom, veleslamom, superveleslalom, smuk in kombinacija. Na Rogli so izvedli po dve tekmi slaloma in veleslaloma, saj druge proge nimajo homologacije mednarodne smučarske zveze FIS.
»Tekmujejo pa na istih progah kot drugi smučarji. Pri smuku, denimo, so hitrosti podobne, le skoki so porezani, drugače pa je vse isto. Tudi oprema mora biti enaka. Razlika je le ta, da so invalidi,« je pojasnil Jakič.
»Na Rogli poskušamo narediti regijski center za smučarje invalide. Dostop na smučišče je odličen, saj lahko takoj odsmučajo, treba je le urediti nekaj hotelskih sob. V tej sezoni smo tukaj že organizirali tabor za smučarje invalide,« je optimistično razlagal Roman Jakič.
Problem pa je slaba obveščenost, starši invalidnih otrok namreč ne vedo, da je to sploh mogoče. Zato je Gal zelo aktiven na tem področju, da otrokom in staršem predstavi smučanje invalidov, je še dejal Roman Jakič.
Uroš Martinšek, vodja oziroma »srce in motor« tekmovanja smučarjev invalidov, je poudaril, da so na Rogli pripravili še kar nekaj velikih tekmovanj, res pa je, da ima vsako svoje značilnosti.
Na Rogli tekmuje (odvisno od discipline) od 40 do 50 tekmovalcev z vsega sveta: od Avstrijcev, Slovakov, Rusov do Japoncev. Kljub sneženju so organizatorji odlično poskrbeli za progo in vse, kar sodi zraven, pri čemer jim je pomagalo tudi 40 prostovoljcev, večinoma s fakultete za šport.
Iskanje reprezentantov
Vedno nasmejani Gal Jakič je dejal, da že nekaj let upa, da se mu bo v reprezentanci pridružil še kakšen smučar ali smučarka: »Zato vsako leto organiziramo tabor smučarjev invalidov, da bi nabrali novo generacijo športnikov.«
Gal, ki je leta 2002 doživel infarkt hrbtenjače, je že v sezoni 2003/2004 hodil na tečaj smučanja v Avstriji in konec naslednje sezone začel trenirati. Zdaj ga muči poškodba, pred dvema letoma pa je svoje delo kronal z drugim mestom v slalomu na Pokalu Amerike v Park Cityju.
»Pričakujem, da se bodo rezultati začeli bolj strmo dvigati z novo sezono,« je optimistično napovedal Gal, ki zdaj trenira in smuča na Rogli pa tudi v Kranjski Gori in na Kobli.
S sponzorji je tako kot trenutno v vseh športih. »Kriza tepe vsa podjetja in vse športe, tako da ni vse rožnato, a je nekaj podjetij, s katerimi že dlje časa sodelujemo in njihov vložek ni presahnil,« je dejal Gal, ki domoljubno, kakor je sam dejal, smuča na Elanovi smučki.
Pri nas se ni še nihče odločil za izdelavo monoskijev za invalide. »Na svetu je le kakšnih sedem, osem proizvajalcev in temu primerna je tudi cena,« se je nasmehnil.
Kakor je dejal Gal, se na »monoski taboru« naučiš samostojno smučati že v treh dneh in uporabljati žičnice. Optimalno bi bilo, če bi tabor lahko trajal ves teden, pri čemer bi se naučili še več, recimo, kako se pobrati s tal.
Damjan Pintar, generalni sekretar organizacijskega odbora, je zadovoljen s potekom vseh dosedanjih mednarodnih smučarskih tekem na Rogli.
»Vsi, ki smo si prišli ogledat smučarje invalide, smo bili navdušeni nad njihovo hitrostjo in tehniko,« je navdušeno povzel mnenje vseh gledalcev.
Med pripravo tekem ni velikih razlik, je poudaril: »Na isti [slalomski] progi smo organizirali evropske pokale in svetovni pokal v deskanju.«
»Na Rogli bi radi naredili regijski center za mlade športnike, pri čemer smo se dogovorili, da bosta Mednarodna smučarska zveza in Mednarodni paraolimpijski komite sofinancirala nekaj mladih smučarjev iz tega dela sveta.«
Komentarji