Turisti
Turisti so mi toliko bolj pri srcu v teh težkih časih ksenofobije in prebujenega nacionalizma.
Odpri galerijo
Turisti so mi toliko bolj pri srcu v teh težkih časih ksenofobije in prebujenega nacionalizma. FOTO: Jure Eržen/Delo
Nekaj čistega je na obrazu človeka, ki je prišel v tuje mesto samo zato, da bi tukaj preživel del dopusta. Včasih z nahrbtnikom na ramenih, včasih samo z mobilnim telefonom na dolgem ročaju, včasih v skupini, katere vodič nosi visoko v zrak dvignjeno zastavico, včasih v paru ali povsem sam … Ta človek, ki mu pravimo turist, je moj priljubljeni gost.
Rada imam turiste v Beogradu ali Zagrebu, ker se tudi sama počutim, kot da sem se tukaj zgolj na kratko ustavila med potovanjem, tako da včasih ukradem kakšen njihov pogled. In se sprašujem, kaj je pritegnilo pozornost nekega Korejca in zakaj ga tako zanima, kaj prodajajo na tržnici, na stojnicah, polnih sadja in zelenjave.
Včasih sledim skupini Kitajcev in prisluškujem njihovim pogovorom, medtem ko jim ponosni vodič pojasnjuje, kako staro je obzidje Kalemegdana, pri čemer se morda ne zaveda, da ima pred seboj pripadnike nacije, ki že nekaj tisoč let živi za Velikim zidom, dolgim več kot 5000 kilometrov.
Rada imam te sramežljive nasmehe, s katerimi komuniciram s turisti iz daljnih dežel. Sprašujem se, kako se počutijo v Srbiji in ali kraje, v katerih bodo preživeli počitnice, izbirajo na podlagi tega, katera država je prijateljska in katera je leta 1999 sodelovala v bombardiranju. Tudi tega ne vem, kako se počutijo na hrvaški obali, kjer se številni lastniki restavracij ali izletniških ladij vedejo, kot da so turisti naravna nesreča, ki jo je treba vsako sezono pretrpeti, jim pobrati denar, nato pa čim prej pozabiti nanje.
Turisti so mi toliko bolj pri srcu v teh težkih časih ksenofobije in prebujenega nacionalizma. So kot zdravilo, ki blaži ta strup in preprečuje, da bi postal smrtonosen. Lepo se mi zdi, da so vsi ti ljudje prepotovali na tisoče kilometrov, da bi videli moje mesto.
Da bi sedeli na moji klopci. Da bi popili kavo v mojem lokalu. In vem, da bo Korejec ali Kitajec, ko se bo vrnil domov, kdaj pa kdaj pomislil na mojo ulico, ki se vije pod krošnjami kostanjev in na vogalu ponuja najboljšo jabolčno pito … Takrat bova z neznanim turistom – vsak v svojih mislih – skupaj popila kavo.
Rada imam turiste v Beogradu ali Zagrebu, ker se tudi sama počutim, kot da sem se tukaj zgolj na kratko ustavila med potovanjem, tako da včasih ukradem kakšen njihov pogled. In se sprašujem, kaj je pritegnilo pozornost nekega Korejca in zakaj ga tako zanima, kaj prodajajo na tržnici, na stojnicah, polnih sadja in zelenjave.
Včasih sledim skupini Kitajcev in prisluškujem njihovim pogovorom, medtem ko jim ponosni vodič pojasnjuje, kako staro je obzidje Kalemegdana, pri čemer se morda ne zaveda, da ima pred seboj pripadnike nacije, ki že nekaj tisoč let živi za Velikim zidom, dolgim več kot 5000 kilometrov.
Rada imam te sramežljive nasmehe, s katerimi komuniciram s turisti iz daljnih dežel. Sprašujem se, kako se počutijo v Srbiji in ali kraje, v katerih bodo preživeli počitnice, izbirajo na podlagi tega, katera država je prijateljska in katera je leta 1999 sodelovala v bombardiranju. Tudi tega ne vem, kako se počutijo na hrvaški obali, kjer se številni lastniki restavracij ali izletniških ladij vedejo, kot da so turisti naravna nesreča, ki jo je treba vsako sezono pretrpeti, jim pobrati denar, nato pa čim prej pozabiti nanje.
Turisti so mi toliko bolj pri srcu v teh težkih časih ksenofobije in prebujenega nacionalizma. So kot zdravilo, ki blaži ta strup in preprečuje, da bi postal smrtonosen. Lepo se mi zdi, da so vsi ti ljudje prepotovali na tisoče kilometrov, da bi videli moje mesto.
Da bi sedeli na moji klopci. Da bi popili kavo v mojem lokalu. In vem, da bo Korejec ali Kitajec, ko se bo vrnil domov, kdaj pa kdaj pomislil na mojo ulico, ki se vije pod krošnjami kostanjev in na vogalu ponuja najboljšo jabolčno pito … Takrat bova z neznanim turistom – vsak v svojih mislih – skupaj popila kavo.
