Učna leta senatorja Marca
Nedavni pretendent za republikansko predsedniško nominacijo pravi, da na Belo hišo pomisli le kdaj pa kdaj .
Odpri galerijo
Čeprav je Marco Rubio do novinarjev zadnje čase precej zadržan, se javnim nastopom ne more povsem izogniti. Foto: AP
Ko je januarja 2011 še ne 40-leten zasedel mesto enega od dveh senatorjev iz tretje najštevilčnejše ameriške zvezne države Floride, je veljal za novo zvezdo republikanske stranke, ki ga čaka sijajna prihodnost. Leta 2015 je takrat 43-letni politolog in pravnik Marco Antonio Rubio naznanil, da se bo potegoval za nominacijo stranke na volitvah predsednika Združenih držav Amerike leta 2016.
A so bile njegove ambicije previsoke. Čeprav je dobil največ glasov republikanskih volivcev v Minnesoti, Puerto Ricu in okrožju Kolumbija, se pravi v glavnem mestu ZDA Washingtonu, je zaostal za pretendentom Tedom Cruzom in seveda za Donaldom Trumpom, ki je po republikanskih volitvah zmagal še na državnih in postal ameriški predsednik. Od tedaj o Rubiu ni več kaj dosti slišati, vendar ameriška tiskovna agencija AP ugotavlja, da to še zdaleč ne pomeni, da ne počne nič.
Najprej je leta 2016 spet postal senator s Floride. Od začetka drugega mandata se je zakopal v delo senatnega odbora za nadzor obveščevalnih služb, zavzema se za večjo varnost volitev, zagovarja sankcije proti Rusiji zaradi njenega domnevnega vpletanja v ameriške predsedniške volitve 2016 in podpira omejevanje vpliva Kitajske po svetu.
Čeprav je izgubil proti Trumpu, se konservativni Rubio, oče štirih otrok, dva do trikrat na mesec sliši s kontroverznim predsednikom. Trdi, da ne bo kandidiral na republikanskih volitvah za predsedniško nominacijo leta 2020 in meni, da proti Trumpu ne bi smel nastopiti niti kdo drug, če seveda noče, da bi predsedniške volitve izgubili. Ali sina ekonomskih migrantov s Kube predsedniški položaj še mika? Sam pravi, da na to le kdaj pa kdaj pomisli, vendar AP ugiba, da je njegova deloholičnost najbrž predvsem nabiranje izkušenj za vnovičen naskok na Belo hišo enkrat v prihodnosti. Za to pa je boljše od stalne prisotnosti v javnosti zavetje pred bliskavicami.
A so bile njegove ambicije previsoke. Čeprav je dobil največ glasov republikanskih volivcev v Minnesoti, Puerto Ricu in okrožju Kolumbija, se pravi v glavnem mestu ZDA Washingtonu, je zaostal za pretendentom Tedom Cruzom in seveda za Donaldom Trumpom, ki je po republikanskih volitvah zmagal še na državnih in postal ameriški predsednik. Od tedaj o Rubiu ni več kaj dosti slišati, vendar ameriška tiskovna agencija AP ugotavlja, da to še zdaleč ne pomeni, da ne počne nič.
Najprej je leta 2016 spet postal senator s Floride. Od začetka drugega mandata se je zakopal v delo senatnega odbora za nadzor obveščevalnih služb, zavzema se za večjo varnost volitev, zagovarja sankcije proti Rusiji zaradi njenega domnevnega vpletanja v ameriške predsedniške volitve 2016 in podpira omejevanje vpliva Kitajske po svetu.
Čeprav je izgubil proti Trumpu, se konservativni Rubio, oče štirih otrok, dva do trikrat na mesec sliši s kontroverznim predsednikom. Trdi, da ne bo kandidiral na republikanskih volitvah za predsedniško nominacijo leta 2020 in meni, da proti Trumpu ne bi smel nastopiti niti kdo drug, če seveda noče, da bi predsedniške volitve izgubili. Ali sina ekonomskih migrantov s Kube predsedniški položaj še mika? Sam pravi, da na to le kdaj pa kdaj pomisli, vendar AP ugiba, da je njegova deloholičnost najbrž predvsem nabiranje izkušenj za vnovičen naskok na Belo hišo enkrat v prihodnosti. Za to pa je boljše od stalne prisotnosti v javnosti zavetje pred bliskavicami.
