Umetnica in menedžerka v eni osebi

Pogled v prihodnost. »Strah me je. Vsak dan. Večkrat na dan. S tem se navadiš živeti. Postane naravno.«

Oblikovalka Dalija Sega se preživlja z izdelovanjem unikatnega srebrnega nakita. Ne pritožuje se in niti se ne pomiluje. Le z dejstvi opiše to, kar dobro pozna: življenje samostojnih ustvarjalcev.

Na rokodelskih in umetniških sejmih njihove stojnice stojijo druga ob drugi, osebne zgodbe, ki so jih pripeljale tja, in njihovo doživljanje vsakdana so daleč vsaksebi.

Dalija Sega je takšno življenje izbrala sama. Že med študijem kiparstva je vedela, da je to zanjo edina sprejemljiva pot, vendar pred sedmimi leti, ko je stopila nanjo, ni bila pripravljena na to, kar jo je čakalo. Želela si je le ustvarjati, vendar je, če je hotela preživeti, morala postati tudi menedžerka.

Prisiljena je bila zapolniti pogosto globok prepad med poslovnim pristopom k življenju in umetniškim doživljanjem sveta, saj je Slovenija za profesionalne menedžerje na tem področju veliko premajhna.

»Trženje je bistveni del tega posla in v tujini ga študente naučijo, na naši akademiji pa temu niso posvetili niti petnajst minut. Nobene podlage za preživetje nam niso dali. Kaj ti pomaga, če si umetnik tam nekje v kleti in ustvarjaš le zase in za nekaj prijateljev? Talent je žal le delček vsega.«

Veliko noči je prečutih, ko razmišlja, kako ji bo uspelo izpeljati vse, kar mora izpeljati. »Nenehno razmišljaš o kolekciji, ki jo delaš, o novi, ki jo bo treba pripraviti, o zgodbi, ki jo bo prinašala. Ob vsem tem pa seveda tudi, kako boš to tržil. Veliko lažje je delati za nekoga drugega. Pove ti, kaj moraš narediti, in to narediš. Tukaj si za vse sam.«

Osemurnega delovnika ne pozna in ne dneva, ki bi se končal, ko zapusti delavnico. Takrat pridejo na vrsto sestanki in tekanja naokoli pa nujne dejavnosti na spletu.

Kljub finančni krizi bolje 
kot v prejšnjih letih

Vendar ji kljub gospodarski in finančni krizi gre letos bolje, kakor ji je šlo v prejšnjih letih, z izjemo prvega. Zakaj? Ker se je bolj posvetila promociji. Poskuša biti nenehno dejavna in povsod navzoča.

Prodaja na umetniških sejmih, sodeluje na razstavah, skrbi, da je postavitev njenega nakita vedno sveža, se posveča obveščanju in redno pripravlja nove projekte, da bi ostala zanimiva.

S takšnim tempom se jutro hitro prevesi v večer, vendar zaradi tega eksistencialna negotovost ni nič manjša.

»Noben mesec nimaš zagotovljenega niti evra prihodka, kaj šele minimalno plačo. In to je stresno, še posebej, če imaš otroka. Veliko lažje se je odločiti za službo, vendar lahko ob njej to delaš le kot hobi. Nimaš ne časa ne energije za pretok idej, za ustvarjanje.«

Tri leta je bila zaposlena kot restavratorka, preden se je odločila za samostojno umetniško ustvarjanje in začela sodelovati tudi z zlatarnami. Takrat je spoznala, da svoj nakit najbolje prodaja sama.

»Med menoj in kupcem se zgodi neka kemija, dialog. Verjamem, da se pravi kos nakita in prava oseba najdeta. Da se med njima zgodi trenutek ljubezni.«

Za zdaj jih je še dovolj za preživetje, zato o ponovni redni zaposlitvi ne razmišlja. »Danes tako ni nič gotovo, le včasih imaš iluzijo, da je.«

Dalija Sega, članica Društva oblikovalcev, je samostojnost izbrala, Ljubljančana Anjo in Uroša Sterleta so vanjo prisilile okoliščine.

Pred petimi leti sta izgubila službi. Do tedaj ljubiteljsko izdelovanje porcelanastih izdelkov sta morala razširiti. Upala sta, da bo po trdem začetku življenje naposled postalo lažje. Ni.

»Danes je še težje kaj prodati, kot je bilo nekoč. Ljudem se zdi vse predrago, čeprav je izdelano ročno in iz porcelana. Saj rečejo, da je lepo, vendar gredo naprej. Ampak tudi meni v pekarni beseda lepo ne bo dala štruce. Nemogoče je povedati, koliko truda in dela je vloženega v to. Šest ur dela in 36 ur peke za izdelek, ki ga prodajaš po 30 evrov, na primer. Če se jim tudi to zdi preveč, lahko svoje delo kar izničiva,« utrujen od vsega razlaga Uroš.

Ko z Anjo pokrijeta stroške dela, morda plačata stojnico in odmerita državi, kar je njenega, jima ostane bore malo. »To je boj za preživetje.« Če bi kateri od njiju dobil službo, bi jo sprejel.

Novomeščanka Bojana Darovec njunih stisk ne pozna, vendar ona od dekorativne in uporabne keramike, ki jo ponuja na stojnicah, ne živi. Zanjo je ena od dejavnosti, ki se je spontano razvila iz veselja do ustvarjanja.

»Bistvena razlika je, ali prodajaš na sejmu v Ljubljani ali v Podčetrtku. V Ljubljani je strandard višji. Cene, ki se tam zdijo precej nizke, so na Dolenjskem visoke.«

Vendar je, pravi, obema predeloma Slovenije skupno eno – določen odstotek ljudi ima še vedno kupno moč. »Če stojiš za svojimi izdelki in imaš svojo zgodbo, jih lahko še vedno prodaš.«

Prodaja, nadaljuje, je odvisna le od nje. Od tega, kako aktivna je in koliko se posveča oglaševanju. Če bi ji kruh rezali zgolj keramični izdelki, katerih cene se gibljejo od pet do 50 evrov, ne bi bila lačna, je prepričana.

Glede svoje prihodnosti ni črnogleda. Nasprotno, zanjo jo »kljub paranoji ne skrbi. Morda se ljudje preveč opirajo na to, kaj jim bo dala država, in se bojijo poskusiti prodreti z lastnim znanjem, čeprav imaš od tega dvojno korist – delaš, kar imaš rad, in od tega živiš.«

Če ti seveda uspe vsak mesec narediti dovolj izdelkov in jih prodati po ustrezni ceni. Prevajalca Saša Rojak in Živa Voga umetniških punčk za odrasle ne moreta.

»Fizično jih preprosto ni mogoče ustvariti dovolj, da bi lahko od njih živela oba. Če želiš imeti vsaj neko socialno varnost, moraš ob umetniškem delu narediti še kaj. Če pa imaš, delaš tudi 16 ur na dan. Seveda bi si želela, da bi bilo drugače, a bova, dokler bo le mogoče, vozila po dveh tirih,« pravi Saša.

Tako kot Dalija Sega tudi onadva spoznavata, da moraš kupcem redno ponujati nove izdeke, biti nenehno zanimiv in se dejavno tržiti.

»Toliko dela, kolikor ga vloživa v punčke, morava vložiti tudi v promocijo,« ugotavljata Slovenca iz Gradca, čeprav, dodajata, je njima vendarle lažje, ker sta dva in si obveznosti razdelita.

Krizo čutita. Naročil za punčke, katerih cena je okoli 200 evrov, je zdaj manj kot pred časom, več pa je zanimanja za cenejše izdelke. Danes ljudje najlažje kupijo kaj, kar ni dražje od 30 evrov, ugotavljata skupaj s tistimi, ki hodijo po isti poti.

Predstavlja se na sejmih, pogosto pa jo poiščejo kupci

Tudi Klavdija Merkač Štraser se zaveda pomena promocije, vendar ima težavo – prihaja iz odmaknjenih Raven na Koroškem. Da bi se ljudem kar najbolj vtisnila v spomin, prodaja na rokodelskih sejmih po vsej Sloveniji, potem pa kupci najdejo njo.

Danes ji je lažje, pravi, kot ji je bilo pred dvema letoma, ko je začela prodajati najprej šivane izdelke, predvsem rute in torbe, in jim sčasoma dodala še druge uporabne in dekorativne izdelke iz naravnih materialov.

Ker ima več izkušenj kot takrat, ko je ostala brez službe in se je sprva oprijela priložnostnih del, potem pa po zgledu kolegice sklenila, da bo ročne spretnosti, ki jih ima od nekdaj, poskusila unovčiti tudi sama.

Upala je, da bo z njimi lahko preživela, vendar se ji želja za zdaj še ni izpolnila. Kljub temu je prepričana, da je »kriza bolj v glavah ljudi« kakor v realnem življenju.

Novogoričanka Tanja Maraš se je že srečala z njo. Letos prvič ni sešila niti ene maturantske obleke. »Ljudje nimajo denarja,« ugotavlja dekle, ki je nekoč izdelovalo oblačila za ljubitelje punkerskega in gotskega stila, danes pa za »drzne, ki želijo izstopati«.

Začela je spontano. Pred desetletjem je najprej naredila kaj za kakšno pivo ali vstopnico, potem je svoje izdelke začela prodajati na pretežno metalskih kampih. Kmalu je ugotovila, da so stojnice tam drage.

Priponke po en evro 
niso prinesle dovolj

S prodajo oblačil v eni sami velikosti si je težko pokrila že stroške, kaj šele kaj zaslužila, priponke po en evro pa tudi niso prinesle dovolj. Vendar ji to ni vzelo poguma.

Pred dobrim mesecem je v Ljubljani odprla butik z delavnico, čeprav jo je še vedno srečati na stojnicah. »Če hočeš od tega živeti, moraš veliko delati. Delam, vendar za zdaj še ni za preživetje. Seveda me je malo strah. Ljudje nimajo denarja, brezposelnost je velika.«

Upa, da ji bo uspelo. Da jo morajo ljudje le spoznati in jo odkriti tujci, ki so po njenih izkušnjah boljši kupci od Slovencev.

Mina Toplak iz Murske Sobote dobro pozna prekmurske kupce. Tam pogosto sliši, da je njen iz žičk kvačkan nakit predrag. »Ni jim jasno, na čem temelji cena, ker so vajeni poceni kitajskega nakita. Vendar ga tudi tam kupujejo.«

Prodaja prstanov po 15 evrov in nakita, katerega cene sežejo do 60 evrov, se ji je povečala, zato sklepa, da je gospodarska kriza medijsko prenapihnjena.

Vendar od svojega ročnega dela ne živi. To je njen hobi, za katerega bi si v prihodnosti sicer želela, da bi postal vir preživetja, a za zdaj še vedno dela v centru za naravno zdravje. Eksistencialno je mirna. Marsikdo drug ni.