Umrl je odlični alpinist, član legendarne odprave na Everest

Umrl je Vanja Matijevec, alpinist, gorski vodnik in pionir slovenskega lednega plezanja. Znan je bil po prvenstvenem vzponu v slapu Mokre peči (Lucifer) leta 1979 in po odpravah v Centralnih Alpah in Himalaji, ki so se zapisale v zgodovino alpinizma.

Alpinistke smo psihično močnejše, potrpežljivejše

Matijevec se je rodil 14. oktobra 1946 v Ljubljani. Bil je alpinist zlate generacije slovenskih alpinistov 70. in 80. let. S slovenskimi gorami se je seznanil že v otroštvu, ko je na pašnikih nad Tržičem pasel krave, z alpinizmom pa po naključju, ko je pri delu spoznal Jožeta Hočevarja, ki mu je predstavil plezanje.

Matijevec je leta 1975 postal gorski vodnik, nato se je kmalu pridružil Alpinističnemu odseku Rašica. Čeprav je prvi raztežaj pri vzponu v slapu Mokre peči leta 1979 plezal od štiri do pet ur, se je prav s tem vzponom vpisal v zgodovino sodobnega lednega plezanja pri nas. »Ledni vijaki so bili najbolj podobni odpiračem za buteljke,« je dejal o arhaični plezalni opremi, ki so jo uporabljali takrat.

»Vanja je bil pravzaprav član, del naše generacije 70. let, ko smo skupaj začeli sanjati svoje sanje. Bil je šest let starejši od mene, ampak je začel plezati kasneje, zato sva se poznala od prvih trenutkov plezanja. Doživela sva marsikaj ekstremnega, tako pri nas kot drugje,« se prijatelja spominja alpinist Viki Grošelj.

Plemenita gesta na strehi sveta

Matijevec je bil član legendarne odprave na Everest leta 1979, katere del je bil tudi Grošelj. Matijevec bi sicer moral osvojiti vrh najvišje gore na svetu, a je namesto nadaljevanja vzpona na streho sveta na pomoč priskočil navezi Stipe Božić-Stane Belak-Ang Phu. Skupina se je po osvojitvi vrha pri sestopu namreč zaplezala in noč preživela visoko nad 8000 metri.

»Vanjevo dejanje nas je zaznamovalo za vedno,« je o plemeniti gesti alpinističnega kolega dejal Grošelj. »Žal mi je, da nisva kasneje več sodelovala na odpravah. Srečevali smo se predvsem na zborih 'alpinističnih veteranov'. Bil je zelo svojska osebnost, zelo sem ga imel rad. Bil je pravi človek na pravem mestu,« je sklenil Grošelj.

Na družbenem omrežju facebook se je od alpinističnega kolega poslovil tudi Božić iz omenjene naveze z Everesta. »Nikoli ne bom pozabil požrtvovalne geste, ki jo je zame storil nepozabni prijatelj in mi pomagal preživeti, ko sem izgubil derezo,« je med drugim zapisal Božić.

Na odpravi leta 1981 je Matijevcu v navezi s Frančkom Knezom uspelo po novi smeri doseči rob južne stene Lotseja, četrte najvišje gore na svetu. Južna stena je dotlej veljala za nepreplezljivo. »Ta dan bi lahko obnovil od minute do minute,« je Matijevec dejal o do takrat najtežjem vzponu v Himalaji.

Matijevec je bil tudi izvrsten smučar, zadnja leta pa se ukvarjal predvsem z igranjem golfa in potapljanjem.

Na vprašanje, kaj bi kot vrhunski alpinist sporočil ljudem, ki jim svet visokih gora ni blizu, je za portal Gore in ljudje pred leti dejal: »Ljudje smo v kalupu, takem ali drugačnem. Nekateri gredo izven tega kalupa, to so raziskovalci, ker jih zanima, kaj je zunaj, velika večina pa ne. Ti imajo svoj mali svet, za katerega mislijo, da je normalen, vse ostalo pa je abnormalno. Kaj ga boš potem prepričeval … Poskušam se držati nauka Bude, ki je rekel: “Preden izrečeš kar koli, se vprašaj: 1. Ali je resnično?, 2. Ali je potrebno?, 3. Ali je prijazno?. Če si trikrat odgovoril z da, potem le izreci, kar si mislil.” In sem vedno bolj tiho!«