Umrla je Saša Šega Jazbec

Umrla je nevrologinja Saša Šega Jazbec, so sporočili iz Nevrološke klinike UKC Ljubljana, kjer je bila dolgoletna sodelavka, in Združenja nevrologov Slovenije.

Kako ravnamo z ljudmi, ki jim zmanjkuje časa in moči

V zadnjem obdobju se je kot upokojena zdravnica in bolnica s terminalnim rakom z zavestjo, da se bo njeno življenje kmalu izteklo, javno postavila na stran tistih, ki so pred referendumom zagovarjali potrebo po zakonu o prostovoljnem končanju življenja.

»Izgubljam zaupanje v sistem, ki sem mu včasih sama pripadala. Z nezaupanjem gledam na paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu. Ta naj bi bolnikom v zadnji fazi bolezni nudila lajšanje simptomov in sočutje, razumela željo po smrti,« je med drugim zapisala za Delo v odzivu na primer neozdravljivo bolne pacientke, ki je odkrito izrazila svojo stisko in željo, da ne trpi več, a so jo le premestili na zaprti oddelek psihiatrije, ji odvzeli stik s svojci in odrekli učinkovito protibolečinsko terapijo.

»Vsak izmed nas se lahko enkrat znajde v enakem položaju – v tišini sobe, z bolečino, ki presega moč, in s sistemom, ki te ne vidi več kot človeka, temveč kot pravni problem. Zato nujno potrebujemo zakon o prostovoljnem končanju življenja – ne zato, da bi spodbujali smrt, temveč da bi vrnili dostojanstvo tistim, ki se smrti ne morejo več bati, ki trpijo in si želijo ohraniti dostojanstvo in neodvisnost,« je zapisala.

Več kot 35 let je spremljala bolnike z najtežjimi nevrološkimi boleznimi

Diplomirala in doktorirala je na ljubljanski Medicinski fakulteti. Več kot 35 let je spremljala bolnike z najtežjimi nevrološkimi boleznimi. Delovala je na Nevrološki kliniki v Ljubljani, kjer je vodila Center za multiplo sklerozo, za katero se je specializirala. Angažirala se je tudi v vlogi profesorice, predavateljice in mentorice mlajšim kolegom.

»V zadnjih mesecih je Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sprožil burne odzive,« so njene besede, objavljene na profilu Moje življenje, moja pravica na Facebooku. »Številni moji kolegi se zakonu upirajo. Njihovi pomisleki so pogosto legitimni: bojijo se odgovornosti, bojijo se zlorab, bojijo se zdrsa. Spoštujem te strahove. Spoštujem razpravo. A obenem dobro vem, da etika ne živi samo v učbenikih – živi v ambulantah, na oddelkih, v spalnicah naših pacientov, kjer je vsak vdih, vsak pogled, vsaka prošnja resnična.

V praksi obstajajo stanja, ki jih današnja medicina ne more več lajšati. To ni poraz medicine. Je preprosto resnica. In ko človek v takih trenutkih nima več nobene možnosti odločanja, ko je popolnoma odvisen, prestrašen, razčlovečen – takrat je na preizkušnji ne medicina, ampak naša človečnost.«