Uzrli so globine, kamor je stopilo »manj ljudi kot na površje Lune«

Desetčlanska slovenska jamarska ekipa je odkrila najdaljšo jamo v Albaniji in prva šla skozi sotesko reke Lumi.
Objavljeno
05. september 2018 06.00
Posodobljeno
05. september 2018 20.13
Jama je dolga najmanj 6600 metrov. FOTO: Matjaž Milharčič.
Slovenski jamarji so znova pripravili neverjetno zgodbo. Sredi avgusta se je desetčlanska ekipa namreč odpravila v Albanijo, da bi znova raziskala Črno jamo (Sphela e Zeze jo imenujejo domačini), ki leži v severnem delu tamkajšnjih Alp.

Prve raziskave v jami so opravili Italijani v devetdesetih, pred desetletjem so se jim nato pridružili Slovenci. S skupnimi močmi so jamo raziskovali več let, največji del speče lepotice so odkrili prav naši jamarji, saj so se sosedje kasneje preusmerili v druge albanske jame, ki imajo lažji dostop.



Pred dnevi so se Slovenci prebili globoko v notranjost in odkrili nove, dotlej neznane dele, ki jih človeško oko še ni uzrlo. Poleg Roberta Reharja so čudesa jame raziskovali še Marjan Vilhar, Mitja Mršek, zdravnik in jamar Rok Stopar, Vasko Vadnov, Jerica Koren, Zdenka Žitko, Matjaž Božič, Miha Štrekelj in Nejc Ileršič. V globino so se odpravili v dveh ekipah: prva je tja prenesla opremo in potrebščine za nadaljnje raziskave, kamor spadajo vrvi, bivak in hrana, naslednji dan pa so v jamo vstopili še preostali člani.

Kaj jih je najbolj presunilo in kakšni so občutki, ko noga stopi tja, kamor ni stopila še nobena, se človek najverjetneje najprej vpraša, ko bere o takšnem odkritju. »Smo izkušena ekipa, ki raziskuje le nove jame, nikoli tistih, ki so že znane. Zato so občutki za nas skorajda povsem običajni,« pojasni Robert Rehar odsotnost evforije, ki bi ob odkritju zajela navadne smrtnike. Kljub skromnosti doda, da so se potikali po globinah, kamor je stopilo manj ljudi kot pa na površje Lune.

image
Jama v Albaniji, ki so jo odkrivali slovenski jamarji. FOTO: Matjaž Milharčič.


Jama na koncu sveta


Vhod v jamo leži »nekje na koncu sveta« v osrčju najvišjih albanskih vrhov, sedem ur hoda od najbližje kolovozne poti v vasici Lekbibaj. Desetčlanska slovenska ekipa je vso jamarsko opremo in hrano ter spalne vreče na konjih pritovorila po ozki planinski poti do vznožja gore Hekurave.

»Na tem območju je kar nekaj pripadnikov različnih klanov, ki bi nam lahko sunili kakšen del opreme,« napol za šalo, napol zares pove Rehar, »zato so trije člani ekipe nenehno stražili pred vhodom v jamo, medtem ko je preostala sedmerica raziskovala skrivnostni podzemni svet.« V jami, ki jo je ustvarila voda, so spali od tri do pet noči, zato so morali vanjo prinesti tudi hrano.

Albanska lepotica je tehnično izredno zahtevna, saj jo voda ob velikem deževju popolnoma preplavi. Na več delih ima precej ozkih rovov z meandri, ponekod pa se razširi v velike galerije. Temperatura se giblje okrog šest stopinj Celzija, vlažnost je 98-odstotna. Daleč od sanjskih razmer torej, a mala malica za izkušene jamarske potapljače.

image
Sredi avgusta se je desetčlanska ekipa odpravila v Albanijo, da bi znova raziskala Črno jamo. FOTO: Nejc Ileršič


Asociacija na katero od slovenskih jam se ponudi sama od sebe in Rehar ima hitro pripravljen odgovor: »Jam takega tipa je pri nas zelo malo. Na misel mi pride morda le Mala Boka. Tudi raziskovanje te jame je, podobno kot albanske, potekalo od spodaj navzgor. Tako da je naša ekipa že pri Mali Boki nabirala izkušnje, ki so nam tu zelo koristile.«

Prva ekipa je prispela do zadnjih odkritih delov, do katerih so se prebili že na lanski odpravi. Preplezali so desetmetrsko vertikalno stopnjo in bili deležni »darila iz nebes«. Jama se je namreč nadaljevala s starimi fosilnimi galerijami, ki so vodile globlje v podzemlje, izmerili in kartirali so več kot 260 metrov novih rovov.

V zadnjem odkritem delu so se prebili do ogromne dvorane, ki se vertikalno dviga 30 metrov visoko. Na stropu, ki se jim je zaradi pomanjkanja vrvi tokrat izmuznil, so zagledali nov rov, ki bi prav lahko vodil še globlje v masiv gore Hekurave. Druga skupina se je lotila raziskovanja drugega dela jame in odkrila nove rove v skupni dolžini 220 metrov. Na novo odkriti deli so presegali dolžino 480 metrov.

image
Albanska lepotica je tehnično izredno zahtevna, saj jo voda ob velikem deževju popolnoma preplavi. FOTO: Matjaž Milharčič.


Nove meritve in potrditev - gre za najdaljšo (odkrito) albansko jamo


»Po lanski odpravi v Sphelo e Zeze ni bilo povsem jasno, ali je jama najdaljša v Albaniji, saj država nima uradnega katastra. Proučiti je bilo treba poročila drugih ekip iz tujine, ki so raziskovale albanski podzemni svet. Po novih meritvah pa je Črna jama zagotovo najdaljša odkrita jama v Albaniji s skupno dolžino 6600 metrov,« je po odpravi povedal Marjan Vilhar.

Ob tem jima je z Mitjem Mrškom uspel še en podvig: na koncu odprave sta se podala skozi dotlej neraziskan kanjon reke Lumi, ki izvira v jami. Soteska je globoka skalnata dolina z ozkim profilom, vodo in polna velikih slapov. Pogumneža sta se spustila po njej vse do vasi Lakebibaj in tako prva raziskala in opisala sedemkilometrsko sotesko. Za ta podvig sta potrebovala dva dni, vmes pa v kanjonu celo bivakirala.

  • Desetčlanska slovenska jamarska ekipa je odkrila najdaljšo jamo v Albaniji.
  • Jam podobnega tipa je v Sloveniji malo, ena takih je Mala Boka.
  • Mitja Mršek in Marjan Vilhar sta se podala še skozi dotlej neraziskano sotesko reke Lumi, ki izvira v jami Sphela e Zeze.
  • Slovenska odprava se prihodnje leto predvidoma znova odpravlja v Črno jamo.


Kakšen motiv vodi jamarje, da se podajajo v skrite skalnate in vodnate svetove, kamor še ni stopila človeška noga? Robert Rehar pravi: »Neki alpinist je nekoč dejal, da je raziskovanje gora raziskovanje nekoristnega sveta. Mi počnemo isto, le da v podzemlju. A tudi ta svet je pač treba raziskovati in tako širiti človekovo obzorje.« In pogumni jamarji še niso končali svojega robinzonskega odkrivanja – po Reharjevih besedah se prihodnje leto najverjetneje znova odpravljajo v Črno jamo.