V boj proti 380 tonam zavrženih neoprenskih oblek na leto  

Britanski biolog Tom Kay razvija razgradljivo neoprensko obleko.

Objavljeno
12. avgust 2019 10.30
Posodobljeno
12. avgust 2019 10.48
Tom Kay FOTO: https://finisterre.com
S. B.
S. B.
Britanec Tom Kay, ki je pred 15 leti ustanovil trajnostno znamko oblačil Finisterre, ocenjuje, da potapljači, surferji in preostali ljubitelji vodnih športov po svetu zavržejo kar 380 ton neoprenskih oblek na leto. Zato se je odločil, da bo naredil nekaj za zmanjšanje tovrstnih odpadkov, ki jih ni mogoče predelati. Za cilj si je postavil ustvariti prvo obleko za v vodo, ki jo bo mogoče povsem reciklirati.

Njegova misija Wetsuits from Wetsuits je bila najprej zamišljena in financirana kot dveletni projekt, ki bi se moral končati novembra, toda do tedaj bodo izdelali šele prototipe, jih testirali v laboratoriju in dobili povratne informacije od tistih, ki jih bodo preizkusili. Zato si želijo, da bi projekt raztegnili za še tri leta, a bi kot majhna znamka za partnerja potrebovali velikega igralca iz te industrije. Čeprav Kay opaža, da se ozaveščenost o grožnjah globalnega segrevanja in okoljski problematiki ­dviga, je prepričan, da potrošniki ne bodo kar tako izbrali trajnostnih rešitev. Zato je izziv, ki bo sledil prvim oprijem­ljivim rezultatom, še finančna optimizacija, ki bo lahko znižala ceno oblek.
 

Strokovnjakinja za materiale prihodnosti


Finisterre že zdaj za izdelovanje oblačil uporablja econyl, reciklirani najlon iz zavrženih ribiških mrež in tekstilnih talnih oblog. Za neoprenske obleke nove dobe je najel Jenny Banks, ki je na londonski šoli Central Saint Martins magistrirala s področja materialov prihodnosti. Po njenih besedah je za rešitve, ki jih iščejo, težko najti relevantne informacije. Tudi veliko standardov testiranja je v resnici vojaških standardov iz začetka petdesetih let, ko je fizik iz San Diega Hugh Brander izumil neoprensko obleko. Na vprašanje, zakaj še vedno uporabljamo materiale, ki jih ni mogoče predelati, je po njenem le en odgovor, da so briljantni in da imajo takšne obleke dobre lastnosti za uporabnike.

Finisterrina najpomembnejša trgovina ni londonska, ena od njihovih osmih, temveč tista v mali obmorski vasici St. Agnes na severni obali Cornwalla. Tam ima Kay pisarno, ki si jo deli s psom Otisom in sodelavci. Podjetnik, ki mu je surferski življenjski slog blizu, je za Guardian povedal, da si prizadeva predvsem povezati ljudi z morjem, saj to prinaša boljše počutje in zdravje. V podjetju so uvedli tako imenovani morski torek, ko lahko člani ekipe pridejo v službo pozneje in tisti čas preživijo na obali, denimo na čolnu, deski ali zgolj zaplavajo. Tako krepijo zavedanje o pomenu varovanja neskončne modrine.

Njemu in njegovi sestri so ljubezen do morja privzgojili starši. Otroštvo je preživel v severnem Norfolku, kjer se je od malih nog igral ob morju in vozil s čolnom. V najstniških letih ga je prevzelo surfanje. Na Univerzi v Bristolu je študiral biologijo, med počitnicami pa v Cornwallu delal kot reševalec iz vode in učil surfanje.
Prvi Finisterrin izdelek je bil nepremočljivi flis, ki je omogočal dihanje kože, zaslužek – prodajal jih je na različnih dogodkih ob koncih tedna – pa je namenjal tudi okoljevarstvenima organizacijama Surfers Against Sewage in Marine Conservation Society.