»Vsak jezik, ki ga znaš, je en velik božji dar«
Stanko Trap: duhovnik, narodnjak, kulturnik na avstrijskem Koroškem
Odpri galerijo
"Molim in si želim, da bi tisti, ki znajo slovensko, to prenašali naprej," pravi Stanko Trap. Foto Simona Fajfar
80-letni duhovnik v Bistrici na Zilji, na avstrijskem Koroškem. Poleg tega, da je bil vseskozi duhovni vodja prebivalcev Ziljske doline, se je prizadeval tudi za ohranjanje slovenskega jezika in ziljskega narečja. Za svoja prizadevanja je leta 2014 prejel Tischlerjevo priznanje, ugledno priznanje, ki ga podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza za ohranjanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Če hočeš tu, na avstrijskem Koroškem, kot duhovnik ohraniti vero, potrebuješ podlago in to je jezik, slovenska beseda. Brez tega ne gre. To je en velik in pomemben dar, ki smo ga sprejeli. Potem lahko tudi božja beseda nekam pade. Duhovna ali notranja kultura sta v veri in v besedi, tako da ju ne moreš ločiti, čeprav nekateri mislijo, da lahko. Ta skupnost ne more obstajati, če ni slovenske besede in to vsak dan.
To sem nedolgo tega rekel tudi pri pridigi. Naša občina je dobila priznanje Unesca, ki je ziljsko štehvanje in ziljsko nošo uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine. Na občinski slovesnosti so ob tej priložnosti zelo malo zapeli v slovenskem jeziku, potem pa sem imel občutek, kot da sem v nemški občini. Bil sem tako razočaran, da sem vstal in šel. Brez slovenske besede ziljsko štehvanje in ziljska noša ne bosta več to, kar sta. Vse to namreč izhaja iz slovenske vasi, iz slovenske tradicije, ne iz nemške.
Največji vzor je bila mama: skromna in ponižna. Veliko je brala in se je veselila vsake Mohorjeve knjige. Ko smo bil na škofijski gimnaziji, sem, preden sem za božične praznike odšel domov, v Celovcu kupil Finžgarjeva izbrana dela. In moja mama je med počitnicami brala te knjige. Za nas je skrbela starejša sestra, mama pa je brala. Celo ponoči, ko je ležala v postelji, je imela odprto knjigo v rokah, tako trdno, da tudi ko je zaspala, je knjiga ostala v enakem položaju. Potem, ko se je zbudila, je samo nadaljevala z branjem. Z branjem se je naučila slovenskega pismenega jezika in ga nam otrokom posredovala.
Mi smo bili zelo zavedni Slovenci. Tudi očeta so odpeljali zato, ker je na cvetno nedeljo bral slovenski pasijon. Po maši so ga skupaj z župnikom zaprli. Nacisti so dosegli, da so ga poslali v vojsko in je padel.
To je bila skoraj čisto slovenska vas. Mi smo se šele v šoli začeli učiti nemščino. Šolarji smo se celo med odmori pogovarjali samo slovensko. To je bilo pomembno. Spomnim se, da se je sošolec utopil in so nemški fantje na vasi naročili venec. Vedel sem, da bo zadnje slovo v nemščini in sem mami rekel, da to pa vendar ne gre. In sem naročil venec z napisom v slovenščini in sem ga, ko ni bilo nikogar, položil med vence, ko je fant ležal na parah. Še opazili niso. Ko pa smo sošolca pokopali in so položili venec, se je pokazalo, da je venec slovenski. Bil sem ponosen nase, da sem bil tako pogumen.
Še danes je v ljudeh slogan iz časa vojne »Kärntner spircht Deutch!« oziroma »Korošec, govori nemško!«. Toda takrat je bilo najhujše to, da sosed ni vedel, kaj misli sosed. Najboljši sosed je znal zaničevati soseda. Tu, na Zilji, so izselili slovensko družino in so takoj zatem prišli sosedje, ki so iz hiše odnašali stvari in si jih prilaščali. Kako je možno, da je bilo v ljudeh takšno sovraštvo?
Ljudje so pričakovali, da če bodo držali z Nemci, da bodo imeli ne vem kakšne prednosti. A ravno pri ljudeh, ki so se najhitreje ponemčili, sem opazil, da niso zadovoljni. Delajo se, kot da je vse v redu, a v notranjosti, v srcu in v glavi, so prazni. To je res čudno, kako pride do tega.
Ja, hvala bogu, danes je drugače. Na Zilji nas tisti, ki pridejo sem, vedno vprašajo, koliko pa je tu še Slovencev? A ne morem reči, ker Ziljani pravijo, da niso ne Slovenci in ne Nemci: »Mi smo Zlani oziroma Ziljani«. To se pravi, da je slovenskih družin zelo malo, slovensko pa govorijo starejši in tudi mladi. Se mi zgodi, da reče kdo »Gospod, zakaj pa z mano govorite nemško?« Neke pozitivne spremembe so se zgodile v ljudeh.
To je bil dolg proces in se je v vseh treh dolinah – v Rožu, Podjuni in Zilji – odvil različno. Rož in Podjuna sta zgodbi zase. Zilja pa je – kljub temu da je imela res velike može, ki so kazali pravo zgodovinsko pot, kot so bili pesnik in narodopisec Urban Jarnik, jezikoslovca, narodnega buditelja in župnika Matija Majar Ziljski, orglar in deželnozborski poslanec Franc Grafenauer in ne nazadnje priznanega cerkvenega glasbenika, skladatelja in organista Antona Jobst –. šla po svoje. Zilja je bila pozabljena tudi od Narodnega sveta in tudi od drugih, ker je bila preveč oddaljena od Celovca. Danes sem po avtocesti v dobre pol ure v Celovcu, prej pa ni bilo tako. Takoj po vojni in še dolgo kasneje so bili ti kraji preprosto pozabljeni… Veliko se je zamudilo in vsega se ne da več popraviti. A duh ostane.
To pa zagotovo. To nam priznajo tudi Nemci. Tu zna skorajda vsak nemški zbor vsaj eno slovensko pesem. So prišli pevci iz Beljaka v gostilno Stara Pošta v Bistrici, in sem jim po nemško prosil, da naj zapojejo eno pesem in so zapeli Marija, pomagaj nam sleherni čas. Še Nemci, ki se držijo proti Slovencem, pravijo, da so slovenske pesmi veliko lepše od nemških.
Mislim, da smo pozabili na jezik in kulturo. Dr. Joško Tischler se je, na primer, boril za slovensko gimnazijo in je v tem uspel. Društva v Podjuni in v Rožu so se prav tako prizadevala za slovenščino. A verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo. Preveč smo se borili za to, da bi Slovenci volili slovenske predstavnike, pozabili pa smo na to, da je pomembno, da je vsak jezik, ki ga znaš, en velik božji dar.
Sedaj imamo v razredih tudi je po 10 ali 13 prijav za učenje slovenskega jezika. V preteklih letih ni bilo nikoli toliko prijav kot sedaj. Kar je zelo dobro. A vendar s tem še ni rečeno, da se šolarji res naučijo slovenski jezik. Nekaj otrok pa bolj obvlada slovenščino kot starši.
V Gorjanah, v sosednji fari, sem imel mežnarico, ki je govorila, da naj vedno najprej molim Očenaš v nemščini, potem šele v slovenščini. Vedno sem ji odgovoril, da bom o tem odločal jaz. Sedaj pa je kar naenkrat njena vnukinja – ima dve – prijavljena k slovenščini in z mamo molita Očenaš tako v slovenščini kot v nemščini. Sem kar strmel. Babica pa ji prej sploh ni pustila, da bi odprla usta pri slovenskem Očenašu. Se pravi, da se je tudi v ljudeh, v številnih družinah, spremenil odnos do slovenščine in je pozitiven. To je pomembno.
Seveda ne. Na začetku so se na škofiji pritoževali nad mano, ker sem kot Slovenec in duhovnik delal to, kar sem mislil, da je prav. Ker sem vztrajal. Navaditi sem se moral na marsikaj, moral sem potrpeti in pretrpeti in ostati trden. Pa so se okoli mene navadili in me pustijo pri miru.
Stoprocentno sem prepričan, da je bila prava pot. A ne smem se hvaliti, da sem na področju kulture naredil ogromno… Brez dobrih ljudi in slovenskih društev ne bi zmogel. Na srečo imamo tudi slovenska društva, ki skrbijo za slovenske nastope in koncerte. Moja naloga je bila samo to, da pridem poleg, da sem v moralno podporo in pomoč.
Ja, to je dejstvo. Pri nas ljudje pričakujejo, da je v cerkvi tudi slovenska beseda. Če pa je prireditev občinska, je sprejemljivo, če nihče ne spregovori slovensko. Seveda, pesem je zelo pomembna, a to ni vse. Brez slovenskega jezika oziroma slovenskega pogovora bo tudi pesem zamrla. In to je konec. Saj se bo pesem dolgo ohranila, a to bo pomenilo, da je slovenščina v teh krajih postala muzejski jezik.
Da. Vendar bolj redko. Morda bi jo večkrat slišali, če bi nosili majico »Sem Slovenec«. Tu vsakdo misli, da mora najprej spregovori nemško.
Ja. Moj kaplan Gregory se tudi drži slovenske besede. Nekateri ljudje tu so prepričani, da ni pomembno znanje knjižne slovenščine, ampak ohranjanje narečja. Ne berejo niti enega slovenskega časopisa in govorijo le dialekt. Toda dialekt in petje slovenskih pesmi nas ne bosta rešila. Poleg tega pa je problem še v tem, da ljudje danes niti ne berejo več… Vsi se zanašajo samo še na internet. Nekoč pa so ljudje vsako leto dobili Mohorjeve knjige in so veliko brali. Sedaj pa več ne, ne berejo ne nemško in ne slovensko, preprosto ne berejo več.
Če bi sem prišel župnik, ki bi za slovenščino naredil le to, kar bi moral, potem v kratkem času slovenščine tu ne bi bilo več. Tako je bilo v Kostanjah, kjer je bila prva maša slovenska, druga pa nemška in so tudi k prvi maši, slovenski, prihajali Nemci, »ker lepše pojete«. Naslednik je odpravil slovenski jezik pri maši, ker so slovenski verniki molili bolj tiho. En sam človek lahko ponemči celo faro.
Z enim stavkom bi rekel, da moraš vse, kar delaš ali kar govoriš, delati s prepričanjem, z optimizmom in z veseljem. Če samo čakaš in razmišljaš, kaj bi bilo pametno, ne prinese ničesar. Ohraniti moraš dobre živce, premisliti in biti pozitiven. Moraš tudi pomisliti, kako je kdo odraščal, v kakšnem okolju, kdo so bili njegovi starši in moraš v vsakem človeku, tudi če je še tako antipatičen, videti nekaj pozitivnega. Vseeno je božji otrok in Bog nobenega ne zavrže. A to ne pomeni, da lahko ljudje delajo, kar se jim zdi. Včasih jim je treba tudi povedati, da razmislijo o čem, ker je ljudi treba peljati k resnici. A to ne gre od danes na jutri, ampak so majhni koraki in gre počasi.
Če bi moral tu še enkrat začeti, pred 42 leti, bi se mogoče še bolj trudil. Trudil sem se dovolj, glede tega nimam slabe vesti… a uspeh ni krščanska zadeva. Nekaj je treba prepustiti tudi Bogu.
Zadovoljen sem, da je nekaj družin, ki so prišle iz nemških krajev, pa so se naučile slovensko in so šli celo na tečaj v Ljubljano. To mi daje upanje in pogum, da počasi raste zavest, da smo vsi ena družina, da spadamo vsi skupaj, s skupnimi močmi. Latinsko pravijo Viribus Unitis, kar pomeni »z združenimi močmi«.
Nekdo, ki je bil nemško orientiran, mi je rekel: »Gospod, ne trudite se, vas tako ali tako nihče ne razume, če govorite knjižno slovenščino«. Potem pa je prišel kaplan Gregory, ki je v začetku bolje znal slovensko, ker se je jezika naučil v Ljubljani. Sicer je iz Nigerije in se je nemščine naučil kasneje, tu. Če bi najprej prišel sem in ne v Ljubljano, se ne bi nikoli naučil slovensko, ker je sam povedal, kako imajo tu napačno toleranco, da ga vsi nagovorijo v nemščini. Celo Slovenci mislijo, da zna le nemško. A v začetku je znal samo slovensko. No, in potem mi je ta človek, ki je razlagal, kako ne razume moje knjižne slovenščine, rekel, da ga odlično razume. Pa kaplan dialekta sploh ne zna, ker se je v Ljubljani učil le knjižne slovenščine.
Hvala bogu, da je še precej pametnih ljudi, ki bodo skušali ohranjati slovenščino in slovenski živelj. Hvala bogu, da imamo tako lepe slovenske pesmi. In nihče ne sme reči, da ga ne zanima, kaj bo v prihodnje. Jaz molim in si želim, da bi tisti, ki znajo slovensko – z vsemi starimi ljudmi, ki pridejo na pokopališče, govorim slovensko –, to prenašali naprej.
Ko ste leta 2014 dobili ugledno Tischlerjevo nagrado, vas je vaš kolega, župnik v Bekštanju, dekan Stanko Olip, predstavil z besedami, da ste »duhovnik, narodnjak in kulturnik«. Ste morda bolj duhovnik kot narodnjak ali pa je vse precej enakovredno prepleteno?
Če hočeš tu, na avstrijskem Koroškem, kot duhovnik ohraniti vero, potrebuješ podlago in to je jezik, slovenska beseda. Brez tega ne gre. To je en velik in pomemben dar, ki smo ga sprejeli. Potem lahko tudi božja beseda nekam pade. Duhovna ali notranja kultura sta v veri in v besedi, tako da ju ne moreš ločiti, čeprav nekateri mislijo, da lahko. Ta skupnost ne more obstajati, če ni slovenske besede in to vsak dan.
To sem nedolgo tega rekel tudi pri pridigi. Naša občina je dobila priznanje Unesca, ki je ziljsko štehvanje in ziljsko nošo uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine. Na občinski slovesnosti so ob tej priložnosti zelo malo zapeli v slovenskem jeziku, potem pa sem imel občutek, kot da sem v nemški občini. Bil sem tako razočaran, da sem vstal in šel. Brez slovenske besede ziljsko štehvanje in ziljska noša ne bosta več to, kar sta. Vse to namreč izhaja iz slovenske vasi, iz slovenske tradicije, ne iz nemške.
Štehvanje v Bistrici ob Zilji. Foto Simona Fajfar
Vi ste močne korenine – ljubezni do slovenskega jezika in vere - dobili doma, preko mame in strica, ki je bil duhovnik. Rojeni ste v družni s petimi otroki, med vojno pa ste ostali brez očeta.
Največji vzor je bila mama: skromna in ponižna. Veliko je brala in se je veselila vsake Mohorjeve knjige. Ko smo bil na škofijski gimnaziji, sem, preden sem za božične praznike odšel domov, v Celovcu kupil Finžgarjeva izbrana dela. In moja mama je med počitnicami brala te knjige. Za nas je skrbela starejša sestra, mama pa je brala. Celo ponoči, ko je ležala v postelji, je imela odprto knjigo v rokah, tako trdno, da tudi ko je zaspala, je knjiga ostala v enakem položaju. Potem, ko se je zbudila, je samo nadaljevala z branjem. Z branjem se je naučila slovenskega pismenega jezika in ga nam otrokom posredovala.
Mi smo bili zelo zavedni Slovenci. Tudi očeta so odpeljali zato, ker je na cvetno nedeljo bral slovenski pasijon. Po maši so ga skupaj z župnikom zaprli. Nacisti so dosegli, da so ga poslali v vojsko in je padel.
Odraščali ste v Dvoru pri Šmihelu. Je bila to slovenska vas?
To je bila skoraj čisto slovenska vas. Mi smo se šele v šoli začeli učiti nemščino. Šolarji smo se celo med odmori pogovarjali samo slovensko. To je bilo pomembno. Spomnim se, da se je sošolec utopil in so nemški fantje na vasi naročili venec. Vedel sem, da bo zadnje slovo v nemščini in sem mami rekel, da to pa vendar ne gre. In sem naročil venec z napisom v slovenščini in sem ga, ko ni bilo nikogar, položil med vence, ko je fant ležal na parah. Še opazili niso. Ko pa smo sošolca pokopali in so položili venec, se je pokazalo, da je venec slovenski. Bil sem ponosen nase, da sem bil tako pogumen.
Se da današnji mladini razložiti, kaj se je dogajalo na avstrijskem Koroškem s slovensko manjšino? Kako se je manjšino na vse načine poskušalo ponemčiti?
Še danes je v ljudeh slogan iz časa vojne »Kärntner spircht Deutch!« oziroma »Korošec, govori nemško!«. Toda takrat je bilo najhujše to, da sosed ni vedel, kaj misli sosed. Najboljši sosed je znal zaničevati soseda. Tu, na Zilji, so izselili slovensko družino in so takoj zatem prišli sosedje, ki so iz hiše odnašali stvari in si jih prilaščali. Kako je možno, da je bilo v ljudeh takšno sovraštvo?
Ljudje so pričakovali, da če bodo držali z Nemci, da bodo imeli ne vem kakšne prednosti. A ravno pri ljudeh, ki so se najhitreje ponemčili, sem opazil, da niso zadovoljni. Delajo se, kot da je vse v redu, a v notranjosti, v srcu in v glavi, so prazni. To je res čudno, kako pride do tega.
Ziljska noša. Foto Simona Fajfar
Je danes drugače?
Ja, hvala bogu, danes je drugače. Na Zilji nas tisti, ki pridejo sem, vedno vprašajo, koliko pa je tu še Slovencev? A ne morem reči, ker Ziljani pravijo, da niso ne Slovenci in ne Nemci: »Mi smo Zlani oziroma Ziljani«. To se pravi, da je slovenskih družin zelo malo, slovensko pa govorijo starejši in tudi mladi. Se mi zgodi, da reče kdo »Gospod, zakaj pa z mano govorite nemško?« Neke pozitivne spremembe so se zgodile v ljudeh.
Vi ste že 42 let duhovnik v Bistrici. Ko pogledate to dolgo obdobje: kaj se je zgodilo ne samo v Zilji, ampak s Slovenci na avstrijskem Koroškem?
To je bil dolg proces in se je v vseh treh dolinah – v Rožu, Podjuni in Zilji – odvil različno. Rož in Podjuna sta zgodbi zase. Zilja pa je – kljub temu da je imela res velike može, ki so kazali pravo zgodovinsko pot, kot so bili pesnik in narodopisec Urban Jarnik, jezikoslovca, narodnega buditelja in župnika Matija Majar Ziljski, orglar in deželnozborski poslanec Franc Grafenauer in ne nazadnje priznanega cerkvenega glasbenika, skladatelja in organista Antona Jobst –. šla po svoje. Zilja je bila pozabljena tudi od Narodnega sveta in tudi od drugih, ker je bila preveč oddaljena od Celovca. Danes sem po avtocesti v dobre pol ure v Celovcu, prej pa ni bilo tako. Takoj po vojni in še dolgo kasneje so bili ti kraji preprosto pozabljeni… Veliko se je zamudilo in vsega se ne da več popraviti. A duh ostane.
Ali prav razumem, da imate koroški Slovenci poseben odnos do slovenske pesmi?
To pa zagotovo. To nam priznajo tudi Nemci. Tu zna skorajda vsak nemški zbor vsaj eno slovensko pesem. So prišli pevci iz Beljaka v gostilno Stara Pošta v Bistrici, in sem jim po nemško prosil, da naj zapojejo eno pesem in so zapeli Marija, pomagaj nam sleherni čas. Še Nemci, ki se držijo proti Slovencem, pravijo, da so slovenske pesmi veliko lepše od nemških.
Kaj se dogaja s slovenščino, kulturo, z vsem, kar je slovensko v teh krajih?
Mislim, da smo pozabili na jezik in kulturo. Dr. Joško Tischler se je, na primer, boril za slovensko gimnazijo in je v tem uspel. Društva v Podjuni in v Rožu so se prav tako prizadevala za slovenščino. A verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo. Preveč smo se borili za to, da bi Slovenci volili slovenske predstavnike, pozabili pa smo na to, da je pomembno, da je vsak jezik, ki ga znaš, en velik božji dar.
So se stvari – omenili ste soseda, ki želi, da bi se vnuk učil slovensko – spremenile? So ljudje, torej tudi nemško govoreči, začeli ugotavljati, da je znanje večih jezikov prednost?
Sedaj imamo v razredih tudi je po 10 ali 13 prijav za učenje slovenskega jezika. V preteklih letih ni bilo nikoli toliko prijav kot sedaj. Kar je zelo dobro. A vendar s tem še ni rečeno, da se šolarji res naučijo slovenski jezik. Nekaj otrok pa bolj obvlada slovenščino kot starši.
V Gorjanah, v sosednji fari, sem imel mežnarico, ki je govorila, da naj vedno najprej molim Očenaš v nemščini, potem šele v slovenščini. Vedno sem ji odgovoril, da bom o tem odločal jaz. Sedaj pa je kar naenkrat njena vnukinja – ima dve – prijavljena k slovenščini in z mamo molita Očenaš tako v slovenščini kot v nemščini. Sem kar strmel. Babica pa ji prej sploh ni pustila, da bi odprla usta pri slovenskem Očenašu. Se pravi, da se je tudi v ljudeh, v številnih družinah, spremenil odnos do slovenščine in je pozitiven. To je pomembno.
Verjetno vam v teh več kot štirih desetletjih ni bilo lahko?
Seveda ne. Na začetku so se na škofiji pritoževali nad mano, ker sem kot Slovenec in duhovnik delal to, kar sem mislil, da je prav. Ker sem vztrajal. Navaditi sem se moral na marsikaj, moral sem potrpeti in pretrpeti in ostati trden. Pa so se okoli mene navadili in me pustijo pri miru.
"Veliko se je zamudilo in vsega se ne da več popraviti. A duh ostane," pravi Stanko Trap. Foto Simona Fajfar
Ogromno ste delali na področju kulture. Je bila to prava pot?
Stoprocentno sem prepričan, da je bila prava pot. A ne smem se hvaliti, da sem na področju kulture naredil ogromno… Brez dobrih ljudi in slovenskih društev ne bi zmogel. Na srečo imamo tudi slovenska društva, ki skrbijo za slovenske nastope in koncerte. Moja naloga je bila samo to, da pridem poleg, da sem v moralno podporo in pomoč.
Nekje sem prebrala, da ste rekli: »V cerkvi pri maši je mnogokrat edina priložnost, da se slovenska beseda pojavi v javnosti.«. Kaj ste s tem mislili?
Ja, to je dejstvo. Pri nas ljudje pričakujejo, da je v cerkvi tudi slovenska beseda. Če pa je prireditev občinska, je sprejemljivo, če nihče ne spregovori slovensko. Seveda, pesem je zelo pomembna, a to ni vse. Brez slovenskega jezika oziroma slovenskega pogovora bo tudi pesem zamrla. In to je konec. Saj se bo pesem dolgo ohranila, a to bo pomenilo, da je slovenščina v teh krajih postala muzejski jezik.
Če bom šla v Bistrici po cesti, ali bom slišala slovensko besedo?
Da. Vendar bolj redko. Morda bi jo večkrat slišali, če bi nosili majico »Sem Slovenec«. Tu vsakdo misli, da mora najprej spregovori nemško.
Vi pa v cerkvi in tudi sicer vztrajate pri slovenščini ali pri dvojezičnih mašah?
Ja. Moj kaplan Gregory se tudi drži slovenske besede. Nekateri ljudje tu so prepričani, da ni pomembno znanje knjižne slovenščine, ampak ohranjanje narečja. Ne berejo niti enega slovenskega časopisa in govorijo le dialekt. Toda dialekt in petje slovenskih pesmi nas ne bosta rešila. Poleg tega pa je problem še v tem, da ljudje danes niti ne berejo več… Vsi se zanašajo samo še na internet. Nekoč pa so ljudje vsako leto dobili Mohorjeve knjige in so veliko brali. Sedaj pa več ne, ne berejo ne nemško in ne slovensko, preprosto ne berejo več.
Če se ne bi tako trudili, kot ste se, verjetno slovenščine v Ziljski dolini sploh ne bi bilo?
Če bi sem prišel župnik, ki bi za slovenščino naredil le to, kar bi moral, potem v kratkem času slovenščine tu ne bi bilo več. Tako je bilo v Kostanjah, kjer je bila prva maša slovenska, druga pa nemška in so tudi k prvi maši, slovenski, prihajali Nemci, »ker lepše pojete«. Naslednik je odpravil slovenski jezik pri maši, ker so slovenski verniki molili bolj tiho. En sam človek lahko ponemči celo faro.
Ko sem prebirala sestavke o vas, sem prebrala, da ste prepričani, »da je treba delati za ljudi, da duhovniki niste čudaki, ki bi delali nekaj nedoumljivega, ampak da je vaša naloga povezovati in drugače delati za ljudi«. Kaj je pri vašem delu pomembno?
Z enim stavkom bi rekel, da moraš vse, kar delaš ali kar govoriš, delati s prepričanjem, z optimizmom in z veseljem. Če samo čakaš in razmišljaš, kaj bi bilo pametno, ne prinese ničesar. Ohraniti moraš dobre živce, premisliti in biti pozitiven. Moraš tudi pomisliti, kako je kdo odraščal, v kakšnem okolju, kdo so bili njegovi starši in moraš v vsakem človeku, tudi če je še tako antipatičen, videti nekaj pozitivnega. Vseeno je božji otrok in Bog nobenega ne zavrže. A to ne pomeni, da lahko ljudje delajo, kar se jim zdi. Včasih jim je treba tudi povedati, da razmislijo o čem, ker je ljudi treba peljati k resnici. A to ne gre od danes na jutri, ampak so majhni koraki in gre počasi.
Ste zadovoljni, ko pogledate nazaj?
Če bi moral tu še enkrat začeti, pred 42 leti, bi se mogoče še bolj trudil. Trudil sem se dovolj, glede tega nimam slabe vesti… a uspeh ni krščanska zadeva. Nekaj je treba prepustiti tudi Bogu.
Zadovoljen sem, da je nekaj družin, ki so prišle iz nemških krajev, pa so se naučile slovensko in so šli celo na tečaj v Ljubljano. To mi daje upanje in pogum, da počasi raste zavest, da smo vsi ena družina, da spadamo vsi skupaj, s skupnimi močmi. Latinsko pravijo Viribus Unitis, kar pomeni »z združenimi močmi«.
Kaplan Gregory Ihezie in župnik Stanko Trap. Foto Simona Fajfar
Posebnost pa je tudi vaš kaplan, ki je temnopolt in iz Nigerije, a govori slovensko?
Nekdo, ki je bil nemško orientiran, mi je rekel: »Gospod, ne trudite se, vas tako ali tako nihče ne razume, če govorite knjižno slovenščino«. Potem pa je prišel kaplan Gregory, ki je v začetku bolje znal slovensko, ker se je jezika naučil v Ljubljani. Sicer je iz Nigerije in se je nemščine naučil kasneje, tu. Če bi najprej prišel sem in ne v Ljubljano, se ne bi nikoli naučil slovensko, ker je sam povedal, kako imajo tu napačno toleranco, da ga vsi nagovorijo v nemščini. Celo Slovenci mislijo, da zna le nemško. A v začetku je znal samo slovensko. No, in potem mi je ta človek, ki je razlagal, kako ne razume moje knjižne slovenščine, rekel, da ga odlično razume. Pa kaplan dialekta sploh ne zna, ker se je v Ljubljani učil le knjižne slovenščine.
Kako vidite prihodnost teh krajev v smislu slovenstva in ohranjanja slovenskega jezika?
Hvala bogu, da je še precej pametnih ljudi, ki bodo skušali ohranjati slovenščino in slovenski živelj. Hvala bogu, da imamo tako lepe slovenske pesmi. In nihče ne sme reči, da ga ne zanima, kaj bo v prihodnje. Jaz molim in si želim, da bi tisti, ki znajo slovensko – z vsemi starimi ljudmi, ki pridejo na pokopališče, govorim slovensko –, to prenašali naprej.
