Vzemi denar in pobegni
Danski umetnik meni, da sta dva prazna okvirja veliko večji umetnini, kot če bi bila napolnjena z bankovci.
Odpri galerijo
Kraja 72.000 evrov? Če vprašate Jensa Haaninga, je to umetnost. FOTO: Mikkel Carl
Ko se je v muzeju moderne umetnosti v mestu Aalborg na severu Danske v petek odprla razstava o prihodnosti dela, so nameravali razstaviti tudi okvirja, napolnjena z bankovci, skupaj vrednimi nekaj več kot 72.000 evrov. V enem naj bi bili evri, v drugem danske krone. A so obiskovalci lahko videli le dva prazna okvirja, saj je ustvarjalec slik, danski konceptualni sodobni umetnik Jens Haaning, denar zadržal zase.
Sliki bi bili reprodukciji dveh del 56-letnega Haaninga, ki ju je ustvaril leta 2007 in 2010. Naslovil ju je Povprečni letni dohodek v Avstriji in Povprečni letni dohodek na Danskem in vanju dal toliko bankovcev v valutah držav, evru in danskih kronah, kolikor je leta 2007 znašala povprečna letna plača v Avstriji oziroma leta 2010 na Danskem.
Umetnik je ob praznih okvirjih muzeju poslal sporočilo, da se je odločil, da se je namesto za deset in 14 let stari deli odločil za novi umetnini. Poimenoval ju je Vzemi denar in pobegni. Dodal je, da sta primerni za vsebino razstave in sta ustrezno nadomestilo za to, kar so se dogovorili. Sporočilo je vodstvo muzeja obesilo poleg praznih okvirjev.
Težava je, da denar, ki bi moral biti v okvirjih, ni bil Haaningov, ampak muzejev. Ta mu ga je, da je lahko poustvaril svoji stari deli, namreč posodil, poleg tega mu je plačal še 10.000 kron (približno 1350 evrov) za deli in stroške izdelave. Umetnik je pojasnil, da sta nova, prazna okvirja, deset ali celo stokrat boljša od tega, za kar so se dogovorili, da bo ustvaril, tako da ne vidi nobene težave.
Direktor muzeja Lasse Andersson je bil sicer zelo razumevajoč do umetniške svobode in je našel celo interpretacijo, zakaj Haaningova umetnina sodi na razstavo, vendar je problem več kot 72.000 evrov. »To ni moj denar. To je javni denar, denar muzeja. Zato moramo poskrbeti, da ga do januarja dobimo nazaj,« je dejal direktor. Če ne, bodo denar terjali po sodni poti, a umetnik pravi, da ga ne namerava vrniti.
Haaning je sicer znan po provokativnosti in razstavlja po vsem svetu. Eden od njegovih projektov je bil začasna prestavitev tovarne, ki je zaposlovala delavce migrante, na razstavni prostor na Nizozemskem, drugi, ki ga je imenoval Turške šale, pa je bilo predvajanje šal v turščini na enem od trgov v norveški prestolnici Oslu.
Sliki bi bili reprodukciji dveh del 56-letnega Haaninga, ki ju je ustvaril leta 2007 in 2010. Naslovil ju je Povprečni letni dohodek v Avstriji in Povprečni letni dohodek na Danskem in vanju dal toliko bankovcev v valutah držav, evru in danskih kronah, kolikor je leta 2007 znašala povprečna letna plača v Avstriji oziroma leta 2010 na Danskem.
Umetnik je ob praznih okvirjih muzeju poslal sporočilo, da se je odločil, da se je namesto za deset in 14 let stari deli odločil za novi umetnini. Poimenoval ju je Vzemi denar in pobegni. Dodal je, da sta primerni za vsebino razstave in sta ustrezno nadomestilo za to, kar so se dogovorili. Sporočilo je vodstvo muzeja obesilo poleg praznih okvirjev.
Prazna okvirja na razstavi. FOTO: Kunsten Museum of Modern Art
Težava je, da denar, ki bi moral biti v okvirjih, ni bil Haaningov, ampak muzejev. Ta mu ga je, da je lahko poustvaril svoji stari deli, namreč posodil, poleg tega mu je plačal še 10.000 kron (približno 1350 evrov) za deli in stroške izdelave. Umetnik je pojasnil, da sta nova, prazna okvirja, deset ali celo stokrat boljša od tega, za kar so se dogovorili, da bo ustvaril, tako da ne vidi nobene težave.
Direktor muzeja Lasse Andersson je bil sicer zelo razumevajoč do umetniške svobode in je našel celo interpretacijo, zakaj Haaningova umetnina sodi na razstavo, vendar je problem več kot 72.000 evrov. »To ni moj denar. To je javni denar, denar muzeja. Zato moramo poskrbeti, da ga do januarja dobimo nazaj,« je dejal direktor. Če ne, bodo denar terjali po sodni poti, a umetnik pravi, da ga ne namerava vrniti.
Haaning je sicer znan po provokativnosti in razstavlja po vsem svetu. Eden od njegovih projektov je bil začasna prestavitev tovarne, ki je zaposlovala delavce migrante, na razstavni prostor na Nizozemskem, drugi, ki ga je imenoval Turške šale, pa je bilo predvajanje šal v turščini na enem od trgov v norveški prestolnici Oslu.
