Z glasbo poskuša preprečiti najhujše

60-letni glasbenik se počuti poklicanega, da varuje zlovešči Gozd smrti.

Objavljeno
22. december 2018 16.15
Posodobljeno
22. december 2018 17.02
K temačnosti 35 kvadratnih kilometrov velikega gozda prispeva tudi dejstvo, da si v njem ne morete pomagati s telefonom ali kompasom. FOTO: Behrouz Mehri/Afp
Iz hišice na robu japonskega gozda Aokigahara se razlegajo melodije Lennonove kultne pesmi Imagine. Kjochi Watanabe je na tem predelu vznožja gore Fudži preživel večino svojega življenja, saj poskuša osvetliti ta mračni in temni kraj groze, znan tudi pod imenom Gozd smrti. Gozd je namreč postal cilj za številne obupance, ki si želijo končati lastno življenje, poroča AFP.

60-letni glasbenik si že slabih deset let prizadeva, da bi spremenil morbidni sloves gozda ter s svojo nežno glasbo prepričal čim več posameznikov, naj si v hudi uri ne sodijo sami. Ko pade mrak, priklopi velike zvočnike, iz katerih zadonijo melodije rocka in hiphopa, ki presekajo težko tišino prostranega gozda. Včasih tudi sam zaigra na kitaro, saj verjame, da se prav z glasbo lahko dotakne ljudi v njihovih najtežjih trenutkih.

image
60-letni glasbenik si že slabih deset let prizadeva, da bi spremenil morbidni sloves gozda. FOTO: Behrouz Mehri/Afp


Watanabe opisuje nemalo dogodkov, ko mu je z glasbo uspelo prepričati ljudi, da so življenju dali še eno možnost. Enkrat je posredoval celo neposredno, ko mu je uspelo prepričati moškega, naj si ne vzame življenja. »Vrnil se je domov in še vedno mi pošilja sporočila na Facebooku,« razlaga Kjochi ter dodaja: »Tu sem se rodil in čutim se dolžnega, da varujem ta sveti prostor.«

Aokigahara se je prvič pojavil že v japonski mitologiji, postal pa je tudi meka za menihe, ki so se izstradali do smrti. Lokalni prebivalci že stoletja častijo gozd ter njegovo okolico kot sveti prostor, ki naj bi po pričevanjih predstavljal tudi domovanje zmaja. Temačen sloves gozda je postal svetovno znan leta 1960, ko je japonski avtor Seicho Matsumoto izdal delo, v katerem opisuje tragičen konec življenja junakinje. K njegovi popularizaciji pa je prispeval tudi holivudski film Gozd groze režiserja Jasona Zadaa.

image
»V tišini še enkrat pomislite na svoje starše, sorojence in otroke,« sporoča napis na vhodu v temačni gozd. Obiskovalce poleg tega poziva, naj ne trpijo sami ter naj si poiščejo pomoč. FOTO: Shutterstock


Japonski psihiater Joshitomo Takahashi je že pred desetletjem raziskoval, zakaj je prav to območje tako privlačno za vse, ki želijo storiti samomor. S številnimi preživelimi je opravil pogovore ter ugotovil, da si velika večina ta gozd izbere zato, ker mislijo, da jih tam nihče ne bo našel ter poskušal prepričati, naj usodnega dejanja ne storijo.

K temačnosti 35 kvadratnih kilometrov velikega gozda prispeva tudi dejstvo, da v njem ne deluje kompas, telefoni pa nikjer ne ujamejo signala. Ker je gozd tako velik, včasih pristojni s težavo najdejo trupla in nanje naletijo radovedni obiskovalci. Oblasti prav tako že vrsto let ne beležijo uradnih podatkov o številu smrtnih žrtev, po zadnjih dostopnih podatkih pa si letno v temačnem gozdu življenje vzame okoli sto ljudi. Številka ne vključuje vseh poskusov samomorov.

Japonska sicer letno zabeleži največ samomorov med vsemi državami skupine G7. Že desetletja se borijo z izredno visoko stopnjo samomorilnosti, zgolj v letu 2014 si je po podatkih Svetovne organizacije za zdravje (WHO) življenje vzelo kar 24.357 ljudi.

image
Gozd smrti je postal cilj za nemalo ljudi, ki si želijo končati lastno življenje. FOTO: Behrouz Mehri/Afp