Zakaj za Alenko Bratušek? Ker je »manjše zlo«

Navidez povsem nepomembna izjava najbrž ne preveč pomembnega člana Pozitivne Slovenije nemara nehote in nezavedno pravzaprav razkriva neznansko bedo in obup največje parlamentarne stranke in slovenske etablirane politike sploh.

Pred »zgodovinsko usodnim« kongresom Pozitivne Slovenije so novinarji komercialne televizije na avtobuse vkrcujoče se člane stranke spraševali, za koga bodo glasovali ter jih obenem prosili, da svojo odločitev utemeljijo.

Nekateri na vprašanje niso želeli odgovoriti, drugi so povsem brez argumentov v slogu navijaških skupin - ker je »the best« - upravičevali svoj glas za ljubljanskega župana. Nakar se na zaslonu pojavi možakar ne ravno rosnih let, ki pove, da bo glasoval za Alenko Bratušek. In ko ga novinarka vpraša, zakaj se je tako odločil, povsem vehementno in brez zadržkov odgovori: »manjše zlo«. (Kanal A, Svet, 25.4.2014)

Gospod je član stranke, torej naj bi bil po političnem prepričanju blizu politiki Pozitivne Slovenije, ker se ni opredelil za njenega ustanovitelja, pač pa za (tedaj še) aktualno premierko, bi pričakovali, da tudi podpira delo njene vlade in še posebej njo samo kot nosilko izviršilne oblasti v Republiki Sloveniji; toda edina razlaga, edini argument, ki mu je v danem trenutku prišel na pamet, je bil, da ona pač predstavlja »manjše zlo« kot ustanovitelj stranke. Kar seveda pomeni, da ne le običajni volilci, niti ne le običajni podporniki »leve« politične opcije in niti ne le podporniki določene stranke, pač pa tudi sami člani stranke, dejansko ne zaupajo ne in ne verjamejo ne njenim voditeljem, ne njenim programom in njenim načinom vodenja, pač pa se odločajo zgolj po principu »manjšega zla«.

Gospod, član Pozitivne Slovenije, namreč za gospo, kateri se je namenil oddati svoj glas, ni našel niti ene same pozitivne besede, pač pa se je lahko le odločil za manj negativno kandidatko od še bolj negativnega ustanovitelja Pozitivne Slovenije.

Gospodovo izjavo kot simptom popolnega nezaupanja v politiko lahko še dodatno osvetlimo z vpeljavo dvojice upanje in strah. Povsem očitno gospoda pri svoji izbiri ne vodi upanje na boljše čase v slovenski politki in družbi.

Pač pa njegovo pomanjkanje pozitivnih argumentov odraža en sam brezup in strah pred prihodnostjo, ki bo zagotovo prinesla zlo, zato je vse, kar on kot član stranke lahko naredi, da izbere manjše zlo. Dobro pač ni opcija, dobrega pač ni (več) na meniju, dobro je zgolj fikcija, zgolj nek ne le nedosegljiv, pač pa povsem nerealen in utopičen ideal.

In če skušamo pogledati nekoliko širše, potem lahko samo upamo, da je ta gospodova nepremišljena in nemara nezavedna izjava simptom zgolj njegovega prepričanja o znotrajstrankarski politiki, ne pa tudi simptom kolektivnega psihičnega stanja slovenskega volilnega telesa, ki je izgubilo vsakršno upanje in ki mu ostane le strah ter izbira manjšega zla.