Aleksandra April, zmagovalka Kmetije: Nagrada bo šla za najem kmetije

Aleksandra na začetku šova ni veljala za favoritinjo, saj so jo obkrožali sotekmovalci, ki so v šov vstopili že z vnaprej zamišljenimi taktikami in načrti. Prav to, da ni veliko taktizirala, je tekmecem dajalo občutek, da ni nevarna, njihovo podcenjevanje pa ji je odprlo vrata do zmage in nagrade, ki ji bo zagotovo prišla prav. Aleksandra nam je zaupala nekaj vtisov iz šova in načrte z nagrado.

Dejali ste, da ste v šov vstopili, da bi izkusili življenje brez vsakodnevnega udobja. Kakšna je bila ta izkušnja? Kdaj ste udobje najbolj pogrešali?

Pred vstopom me je bilo najbolj strah, da v hiši ne bo tekoče vode in elektrike. Čeprav vode v kuhinji v hlevu ni bilo, pa je bila v hiši, tako da sem si ob prihodu na posestvo, ki ga poznam iz prejšnjih sezon šova Kmetija, zelo oddahnila. Udobje sem najbolj pogrešala pri spanju brez jogija na trdi slami, in to ob bolečih mišicah in izmučenosti od dnevne vročine – zelo dolgo je bilo namreč izjem­no vroče. Pogrešala sem tudi mir v kopalnici, saj je bil vedno nekdo zraven, prhanje v hlevu na prostem je bilo prav tako nerodno in toplo vodo sem imela v vsem času morda le sedemkrat. V mislih pa sem imela tudi udobje telefona in interneta. Vsako sporočilo, ki sem ga recimo pozabila, mi je vzelo petnajst minut pešačenja po posestvu, doma pa bi to osebo pač poklicala po telefonu. Telefon sem pogrešala tudi takrat, ko sem želela komu pokazati kakšno sliko. So mi pa zelo manjkale informacije z interneta. Prav tako je manjkalo sadje, saj sem na posestvu našla edino divje jagode. Tedenske naloge so bile v tisti vročini ubijalske, Franci pa kot vodja ni popuščal.

Ozadje šova Kmetija: Bolj kmečko in bolj surovo

Kje je največja razlika med tistim, kar gledamo doma, in dejanskim stanjem v šovu?

Šov Kmetija sem prejšnja leta bolj malo sprem­ljala, sem si pa zadnji dve Kmetiji ogledala in se nato odločila, da se prijavim. Ko gledaš doma, si predstavljaš, da imajo tekmovalci dva dni na teden pavzo. V resnici pavze ni, ampak je delo vsak dan od začetka do konca. Končalo se je le, če smo kdaj predčasno naredili nalogo. Je precej težje, kot si sploh lahko zamislite. Spati na slami, ki se spremeni v dilo. Ne glede na to, s čim vse si posprejal naokoli, še vedno ti vse mrgoli okoli glave in ti leze po vzglavniku. Lahko si samo srečen, da imaš čepke za ušesa in da si tako utrujen, da zaspiš, še preden glavo položiš na vzglavnik. Najbolj pa me je presenetilo obnašanje nekaterih ljudi. Ti ljudje niso takšni postali zaradi igre, ampak so takšni preprosto po naravi. Šov je le pokazal njihov pravi obraz, ki je žal odraz naše današnje družbe in mladine, ki smo jo vzgojili.

Večina sotekmovalcev je imela vnaprej pripravljeno taktiko. Kakšno taktiko ste imeli vi pred prihodom v šov in ali ste se je potem lahko držali?

Pred vstopom nisem gradila zapletenih strategij, saj mislim, da sem se na šov osebnostno dobro pripravila. Preprosto sem pre­vzela misel, da sem na delovnih počitnicah, polnih izzivov. In v okolju, kjer sem se znašla, sem se morala čim prej prilagoditi, izzive pa hitro reševati.

Aleksandra April v finalu FOTO Luka Kotnik

V vsakem šovu je vsaj na začetku mantra, da morate ženske držati skupaj, da bo na koncu zmagala ženska, a se potem to hitro pozabi. Tudi to sezono.

Zdelo se mi je precej iluzorno, da bi pri vseh teh močnih, prebrisanih in taktik polnih moških lahko zmagala ženska. Druženje s puncami je bilo dolgoročno nemogoče. Če ne bi bilo ljubezenskih zapletov, bi mogoče še šlo.

Tudi vi ste se bolj povezali z nekaterimi moškimi, včasih bolj z enim, nato z drugim, delovalo pa je, kot da vas želijo obdržati v šovu, ker niste konkurenca in vas bodo zlahka izločili. A so se ušteli! Kdo vas je v šovu najbolj razočaral?

Imela sem srečo, kajti reševalo me je ravno to, kar me je ogrožalo – močni sotekmovalci. V šovu me je razočaral Mark. Ko je odšel iz arene, sem o njem imela zelo dobro mnenje, zdaj tega ne morem trditi. Prav zares pa so bile zame največje razočaranje goljufije in kraje, ki so se dogajale na posestvu.

Aleksandra April FOTO Luka Kotnik

Včasih ste se kar malo naivno odzvali s pretiranim veseljem, nato pa so vas preobrati v pravilih igre hitro prizemljili. Koliko so vam vaša močna čustva pomagala ali vas ovirala v šovu?

Sama bi raje videla, da določenih reakcij ne bi pokazala in bi čustva skrila, saj mi to v življenju prinaša več minusov kot plusov. Vendar mi to preprosto ne gre, čeprav se vedno znova prepričujem, da moram empatijo pustiti ob strani, ker mi dela škodo, ko se tako iskreno veselim nečesa. Kar pa se solz tiče, mislim, da tudi psihična in fizična utrujenost igra veliko vlogo. Če nisi tam, si ne moreš predstavljati.

Od zmage v šovu je preteklo že nekaj časa. Kako ga preživljate?

Sodelujem z zvezo Sonček, društvom za cerebralno paralizo, obiščem jih dvakrat na teden kot prostovoljka, kar izpolnjuje moj »sindrom Matere Terezije«. Hkrati pa intenzivno raziskujem trg, pripravljam material in zbiram vse potrebno, da zaženem svoj lastni posel. Če mi morda ostane še kaj časa, grem v Center Morje na slikanje z akrilnimi in oljnimi barvami.

Ali kaj komunicirate s sotekmovalci, se družite z njimi?

Seveda, stike redno ohranjam s Francijem, Dejanom in Žigom, z drugimi sem se mogoče slišala enkrat ali dvakrat. Nikoli pa nisem komunicirala z Urško, Karmen in Gregom.

Kaj boste z nagrado? Zaradi taktik se v šovih določenim sotekmovalcem tudi obljublja del nagrade. Ste vi komu kaj obljubili in kaj razdelili?

Takoj, ko se vse skupaj malo pomiri, bom šla na tečaj in pridobila status kmeta, kar mi bo omogočilo najem kmetije. Do takrat bom delala, kot da nagrade še nisem dobila. Ko bo čas, pa si bom izpolnila željo. Sicer je bila pri meni igra jasna: ali uspe ali pa ne. Kupovanje glasov z obljubami deluje, kot da si precej obupan. Sama sem dosegla več, kot sem pričakovala, že s tem, da sem bila v finalu.

V resničnostnih šovih je veliko povratnikov, takšnih, ki so se v različne šove prijavili večkrat. Tudi tokrat jih je bilo kar nekaj. Bomo tudi vas še kdaj videli v kakšnem šovu?

Razen šova Kmetija za zdaj nisem našla primernega šova, v katerem bi se sploh še videla kot tekmovalka. Izkušnja je bila zelo simpatična. Sama misel, da je v današnjem času mogoče ljudi tako izolirati od zunanjega sveta, pa je prav fascinantna.