Alenka Kraigher in Primož Vrhovec: Ena laž vedno potrebuje še vsaj tri nove

Mož načrtuje popoln vikend s svojo ljubico, medtem ko bo žena obiskala svojo mamo. A načrti se začnejo podirati, ker žena ostane doma ... To je prvi zaplet komedije Pridi gola, ki kmalu prihaja na oder Špas teatra. Prvemu zapletu sledijo še drugi, med njimi pa krmari igralska zasedba, ki jo sestavljajo Helena Blagne, Melani Mekicar, Alenka Kraigher, Nenad Nešo Tokalić in Primož Vrhovec. Alenka in Primož, v predstavi mož in žena, sta spregovorila o novi komediji.

Kot vsako jesen tudi tokrat ne manjka nove domače komične gledališke produkcije. Če bi želeli nekoga, ki se odloča med predstavami, prepričati, da si ogleda prav vašo, kako bi to storili?

Primož: Poleg tega, da je to izvrstno napisana situacijska komedija farsa, ki se po vsem svetu igra že več kot 40 let, imamo tudi zelo raznovrstno igralsko zasedbo, saj se na odru srečamo ustvarjalci iz različnih generacij in z različnih področij. Prav ta kombinacija daje naši predstavi posebno energijo.

Alenka: Se strinjam, imamo zelo dobro besedilo in res super zasedbo. Moram dodati še, da se na vajah že dolgo nisem toliko smejala. Situacije so res zelo zabavne, predstava pa je lahkotna, zelo dinamična in tako dobro tempirana, da ura in pol res hitro mine. To je tista vrsta komedije, ob kateri se lahko gledalci za nekaj časa odklopijo in preprosto uživajo.

Predstava sicer prihaja iz Francije in je, kot je že povedal Primož, zelo uspešna. Sta si jo morda ogledala v kakem drugem jeziku ali različici?

Primož: Sam si pred začetkom projekta namenoma ne ogledam nobene predstave v prejšnjih različicah. Temu se raje izognem, saj ne želim, da bi interpretacija drugega igralca ali celotna postavitev nehote vplivala na moje razumevanje vloge. Vedno se vloge lotim iz besedila, skozi pogovore z režiserjem in skozi proces vaj z igralskimi kolegi. Sem pa prebral modernizirano različico besedila z naslovom »(totalno) katastrofalna večerja«, ki jo je priredil avstrijski igralec Michael Niavarani.

Alenka: Jaz prav tako, če se le da, pred začetkom vaj ne gledam posnetkov drugih različic predstave, da ne bi to vplivalo na mojo interpretacijo. Camolettijevo delo sicer kar dobro poznam, saj sem njegove komedije gledala tako v ZDA kot v Sloveniji. Je eden od klasikov situacijske komedije, zato sem še posebej vesela, da zdaj tudi sama nastopam v eni njegovih predstav.

Tudi pri nas je že bila uprizorjena na odru MGL pred več kot tridesetimi leti. Verjetno je nista videla, sta morda govorila s kom, ki jo je?

Primož: Pravzaprav sem si ogledal njihovo predstavo ravno pred nekaj dnevi (smeh), zdaj, ko je naša že v celoti oblikovana. Kolegi iz MGL so nam poslali arhivski posnetek in lahko z gotovostjo rečem, da sta si popolnoma različni. Zanimivo je bilo videti, kako isto besedilo v drugem času in z drugimi ustvarjalci zaživi povsem na novo ... Sodobneje, z drugim ritmom, z drugačno energijo in humorjem!

Alenka: Ne, te uprizoritve nisem videla, sem si pa prebrala njihovo končno besedilo. Od takrat je minilo več kot trideset let in naša predstava je seveda prilagojena današnjemu času. Osnovna situacija in mehanizem komedije ostajata enaka, marsikaj drugega pa je pri nas drugače. Tudi konec smo malo prilagodili sodobnemu času, saj se je v teh treh desetletjih precej spremenilo naše dojemanje odnosov med liki.

Vidva sta v predstavi zakonski par, mož načrtuje popoln vikend s svojo ljubico, nato pa žena ostane doma … Kaj še lahko povesta o svojih likih?

Alenka: Jadranka je ženska, ki želi imeti vse pod nadzorom. Prepričana je, da zelo dobro ve, kaj se dogaja okoli nje, vendar se ji ta občutek kontrole precej hitro začne izmikati. Zanimiva mi je zato, ker nikakor ni samo prevarana žena, ki bi bila korak za drugimi. Tudi sama ima svoje skrivnosti in ni ravno nedolžna. Ves čas se trudi nadzorovati situacijo, a ji stvari polzijo iz rok.

Primož: Bernard, ki ga igram, je šarmanten, samozavesten in zelo iznajdljiv – vsaj tako misli sam. Zanimivo se mi zdi, da ga kljub vsem njegovim slabim odločitvam ne igram kot negativca. Je človek z napakami, ki se v paniki trudi rešiti samega sebe, pri tem pa je vse bolj nemočen. Prav ta njegov propad skozi predstavo je tisto, kar je zanimivo igrati. Moj moto, ki me je vodil med ustvarjanjem lika, je: »Situacijo imam pod nadzorom, samo ona tega še ne ve!«

»Helena je izjemna profesionalka, ki oder pozna do potankosti. Ima neverjetno prezenco, občutek za občinstvo in disciplino, ki jo prinesejo dolgoletne izkušnje. Seveda je gledališka igra drugačna od koncertov, vendar je Helena zelo odprta, radovedna in pripravljena raziskovati tudi na tem področju,« pravi Primož. FOTO: Marko Delbello Ocepek. 

Predstava je velik splet laži, skrivnosti in nesporazumov. Kdo od vaju pa bi se v resničnem življenju prej zapletel v lastne izgovore?

Primož: Ko sem bil mlajši, sem seveda poskusil to prakticirati, ampak se ni nikoli dobro izšlo. Hitro sem ugotovil, da ena laž skoraj vedno potrebuje še vsaj tri nove! Zato sem to precej hitro opustil in se raje držim resnice, saj zahteva veliko manj energije in nepotrebnega razmišljanja. Te podvige raje prepuščam Bernardu na odru. (smeh)

Alenka: Izredno slabo lažem v resničnem življenju, tako da verjetno ne bi zdržala niti pet minut, preden bi vse razkrila. (smeh) Poleg tega se mi zdi laganje strašno naporno, ker si moraš zelo dobro zapomniti, komu si kaj rekel. K sreči Jadranka laže malo bolje od mene!

Primož, kaj je pri igranju Bernarda težje: lagati drugim likom ali si zapomniti vse laži, ki jih je že izrekel?

Primož: Oboje. Kot igralec moram ves čas natančno vedeti, kdo kaj ve, česa ne ve in kaj mu je Bernard že natvezil, hkrati pa mora na odru delovati, kot da si izmišljuje tisti trenutek. To je nekakšna dvojna igra: jaz moram imeti popoln nadzor, da ga lahko Bernard popolnoma izgublja.

Alenka, je zabavneje igrati tistega, ki nekaj skriva, ali tistega, ki počasi odkriva, kaj se dogaja?

Alenka: Meni je pravzaprav zabavneje igrati tistega, ki nekaj skriva. Jadranka sicer počne oboje, hkrati nekaj prikriva in počasi odkriva, kaj počnejo drugi, in oboje je presenetljivo težko igrati. V predstavi postanejo laži in nesporazumi na neki točki tako zapleteni, da tudi liki sami izgubijo nit. Če potegnem črto: ne lažite, ker si boste prej ali slej zakomplicirali življenje. (smeh)

Veliko vlogo v komediji ima Helena Blagne, ki ni šolana igralka. Ali to kaj spremeni potek vaj, delo v ekipi?

Primož: Helena je izjemna profesionalka, ki oder pozna do potankosti. Ima neverjetno prezenco, občutek za občinstvo in disciplino, ki jo prinesejo dolgoletne izkušnje. Seveda je gledališka igra drugačna od koncertov, vendar je Helena zelo odprta, radovedna in pripravljena raziskovati tudi na tem področju. V ekipo je prinesla posebno energijo in svoj unikatni smisel za humor.

Alenka: Se strinjam, zelo dobro se je vklopila v ansambel, meni pa je nasploh super delati z ljudmi, ki prihajajo iz različnih okolij in prinašajo različne izkušnje. Poleg tega ji je lik pisan na kožo in res uživam, ko jo gledam. Velikokrat umiram od smeha.

Primož, oder Špas teatra vam ni tuj, Alenka, vi pa v tej predstavi prvič sodelujete s Špasovo ekipo, kajne? Primož, kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko delite z njo pred premiero?

Primož: Moj nasvet bi bil: pričakuj nepričakovano. Občinstvo Špas teatra po Sloveniji je zelo raznoliko in vsaka dvorana se odziva drugače. Velikokrat se salve smeha pojavijo tudi na mestih, kjer jih med vajami sploh nismo predvideli. Takrat je pomembno ne hiteti naprej, ampak pustiti občinstvu, da se nasmeji, in ujeti njegov ritem. Zaradi močnih odzivov se predstava lahko podaljša tudi za 15 minut, tako da si moraš prilagoditi spalni urnik. (smeh)

Kaj vaju po vseh izkušnjah še lahko »prestraši« pred premiero? Se trema z leti zmanjša?

Primož: Trema se z leti ne zmanjša, ampak predvsem spremeni obliko. Na začetku kariere te je bolj strah sebe – ali boš znal besedilo, kako te bo sprejelo občinstvo ... Z izkušnjami začneš bolj zaupati vase, hkrati pa čutiti večjo odgovornost do predstave in celotne ekipe. Pred vsako premiero me najbolj skrbi nepredvidljivost: prvič predse dobiš pravo občinstvo in šele takrat ugotoviš, kako predstava diha. Trema je danes energija, ki me izostri in opozori, da mi je še vedno pomembno. Verjetno bi me bolj prestrašilo, če je nekoč sploh ne bi imel.

Alenka: Ja, jaz imam z leti pravzaprav vedno manj treme, nikakor pa ni izginila. Zdaj jo občutim bolj kot pozitiven adrenalin, zaradi katerega sem še bolj zbrana in mi pomaga, da dam vse od sebe. Tik pred predstavo me lahko prestraši predvsem kakšen manjkajoč kostum ali rekvizit!

Alenka, dvanajst let ste živeli in delali v ZDA. Ko se danes ozrete na tisto obdobje, kaj vam je Amerika dala kot igralki?

Alenka: Predvsem veliko discipline, pa tudi ogromno nepozabnih izkušenj in dela z ljudmi z vsega sveta. V New Yorku sem se srečala z zelo različnimi igralskimi pristopi in tehnikami, kar me je naučilo, da ne obstaja samo en pravi način, kako narediti vlogo ali predstavo. Delala sem z res velikim številom igralcev, režiserjev in drugih izjemnih umetnikov z najrazličnejšimi pristopi. Veliko tega, kar sem se tam naučila, pri svojem delu uporabljam še danes.

Videli smo vaju v filmih in tudi mnogih serijah. Se kdaj zgodi, da zaradi vajinih televizijskih vlog ljudje pridejo v gledališče z zelo jasno predstavo o tem, kdo sta, in jih morata na odru presenetiti?

Alenka: Ja, to se lahko zgodi. Gledalci, ki me povezujejo predvsem s Heleno iz Nemirne krvi ali Marino iz serije Ja, Chef!, bodo morda presenečeni, ko me bodo na odru videli kot Jadranko, ki je precej drugačna od obeh. Ampak prav to se mi zdi eden lepših delov našega poklica. Vsaka nova vloga je priložnost, da te občinstvo vidi v drugačni luči.

Primož: To se verjetno pogosto zgodi. Veliko ljudi pride v gledališče zato, ker jim je bil igralec ali njegov lik všeč v neki seriji, in zato je odgovornost igralca še toliko večja: v zelo kratkem času jih moraš s svojo igro prepričati, da pred njimi ni več oseba s televizije, ampak popolnoma nov človek, ki pripada zgodbi na odru. Prav ta moč preobrazbe in verodostojnost v vsaki novi vlogi se mi zdita bistvo našega poklica. Najlepši občutek je, ko občinstvo na svojo prvotno predstavo o tebi pozabi in začne verjeti liku, ki ga gleda tisti večer.

Na televiziji in filmu lahko kamera ujame že najmanjši pogled, v gledališču pa mora igralec doseči tudi zadnjo vrsto. Kako se vajina igra spremeni, ko prestopita iz enega v drug medij?

Primož: To je tako, kot da bi igral popolnoma različna inštrumenta. Eden je zelo subtilen in tih, drugi veliko glasnejši in ekspresiven, obema pa so še vedno skupne note. Oba pa moraš obvladati do potankosti, da lahko med njima zavestno preklapljaš.

Alenka: Super si to povedal, Primož. Kamera je res izjemno občutljiva in zazna tudi najmanjšo spremembo v pogledu ali misli. Na odru pa mora ista misel priti tudi do človeka v zadnji vrsti. Vendar to zame ne pomeni, da mora biti igra manj resnična ali nujno večja. Spremeni se predvsem način, kako energijo, misel in gib pošlješ v prostor. Vsekakor pa zelo rada delam v obeh medijih.